Joga je v svoji filozofiji in praksi nezdružljiva s krščanstvom

Članek, ki ga dajem v branje je iz 28. številke Družine:

Krščanstvo je vse od svojega začetka iskalo nove poti evangelizacije. Narode in kulture je nagovarjalo v njim razumljivi govorici. Novo vino je nalivalo v nove mehove. V prejšnjem stoletju smo začeli govoriti o inkulturaciji, ki naj spremlja prvo oznanjevanje Kristusa Odrešenika. Na Zahodu, ki je postal vse bolj razkristjanjen, pa se je začel proces nove evangelizacije. Ta je naletel na duhovno izpraznjenega in Boga oropanega človeka, ki vztrajno išče, kako bi zapolnil duhovno praznino. Pred kratkim je neki duhovnik dejal, da je Bog v človeškem srcu pustil kotiček samo zase in tega ne more napolniti nič drugega. Gmotne dobrine se kmalu izkažejo kot jalova tolažba, ubijanje čutov in čustvovanja z omamljanjem in uživaštvom vodi v propad. Iskanje duhovnosti v poplavi različnih ponudb pa se hitro izkaže za naporno početje. Zadnjič je bilo mogoče po radiu slišati vabila k vajam joge za sprostitev človeškega telesa. Kaj o jogi kot uvoženi tradicionalni duhovni disciplini iz Azije pravi o. James Manjackal, Indijec, ki je jogo spoznal v njenih izvornih oblikah? O. Jamesa poznamo kot pridigarja in karizmatika, ki smo ga imeli priložnost slišati tudi v Sloveniji.

Foto: arhiv Družina

Narašča zanimanje za jogo

Sem katoliški kristjan. Rojen sem v tradicionalni katoliški družini v Kerali v Indiji, živel pa sem med hindujci. Kot katoliški duhovnik in oznanjevalec evangelija v 60 državah po vseh celinah bi rad nekaj povedal o slabih učinkih joge na krščansko duhovnost in življenje. Vem, da po vsem svetu narašča zanimanje za jogo – celo med kristjani. To zanimanje se razširja tudi na druge ezoterične (skrivnostne) in novodobske nauke in dejavnosti, kot so reiki, reinkarnacija, akupresura, akupunktura, pranozdravljenje (zdravljenje z avro), refleksologija in podobno. To so nauki, pred katerimi nas svari Vatikan v dokumentu Jezus Kristus, prinašalec žive vode (Cerkveni dokumenti, št. 104).

Za nekatere je joga sredstvo sprostitve in lajšanja napetosti, za druge je oblika treninga, ki prinaša dobro počutje in zdravje. Za tretje je sredstvo za zdravljenje bolezni. V mišljenju običajnega katoliškega laika in duhovnika je glede joge veliko zmede; razglašajo jo delno kot zdravstveni pripomoček in delno kot duhovno pomoč. Včasih poudarjajo bolj eno plat, včasih drugo, pogosto pa obe skupaj.

Joga – duhovna vaja

Toda dejansko je joga prvenstveno duhovna vaja. Poznam celo duhovnike in redovnice v semeniščih in noviciatih, ki podpirajo jogo kot duhovni pripomoček za meditacijo in molitev. Žalostno je, da dandanes številni katoličani izgubljajo zaupanje v duhovnost in mistiko, ki so jo posredovali veliki svetniki, na primer Ignacij Lojolski, Frančišek Asiški, Terezija Avilska in drugi. Raje se obračajo k vzhodni duhovnosti in mistiki, ki izhajata iz hinduizma in budizma. Zato si mora resnični kristjan priti na jasno, ali je joga združljiva s krščansko duhovnostjo in ali je modro vnašati njene vaje v krščansko molitev in meditacijo.

Bog v človeku

Kaj je joga? Beseda pomeni »zedinjenje«. Cilj joge je zediniti človekov prehodni (začasni) jaz »jiva« z neskončnim »Brahmom«, kakor hindujci imenujejo Boga. Brahma pa je eno z naravo in vesoljem. Ta Bog ni osebni Bog, ampak je neosebna duhovna podstat, ki je eno z naravo in vesoljem. Brahma je neosebna božanska osnova, ki »vse prežema, ovija in je jedro vsega«.

Joga ima korenine v hindujskih Upanišadah, ki so nastale 1000 let pr. Kr.; le-te pravijo, da joga »združuje luč v tebi z lučjo Brahme«. »Absolutno je v človeku,« beremo v Upanišadah, ali: »TAT TUAM ASI« – »TI SI TO.« Božanskost biva v nas po svojem mikrokozmičnem predstavniku. Vsak posameznik se imenuje jiva. V pesnitvi Bhagavadgita gospod Krišna opisuje jivo kot moj »lastni večni del« in v njej piše: »Veselje joge pride k modrecu, ki je eno z Brahmo.«

Leta 150 po Kr. je modrec Patanjali razložil osem stopenj poti, ki z vadbo joge kot po stopnicah vodijo iz nevednosti v razsvetljenje. Le-te so: samokontrola (yama), religiozni obred (niyama), drža (asana), dihalne vaje (paranayama), nadzor nad čuti (pratyahara), koncentracija (dharana), globoka kontemplacija (dhyana), razsvetljenje (samadhi).

Zanimiva je uvrstitev drže in dihalnih vaj. Vaje, za katere na zahodu mislijo, da so celotna joga, so le tretja in četrta stopnica na poti k združenju z Brahmo. Joga ni samo do podrobnosti izdelan sistem telesnih vaj, je tudi duhovna vaja, namenjena temu, da vodi dušo do »samadhi« (razsvetljenja), to je do popolnega združenja z božanstvom. Razsvetljenje je stanje, v katerem naravno in božje postaneta eno, človek in Bog se poenotita brez kakršnekoli razlike.

Joga v nasprotju s krščanstvom

Takšen pogled je popolnoma v nasprotju s krščanstvom, ki jasno razlikuje med Stvarnikom in ustvarjenim bitjem, med Bogom in človekom. V krščanstvu je Bog vedno »Drugi« in nikoli jaz sam. Pravijo, da nekateri oznanjevalci joge, želeč utemeljiti svoje dokaze, napačno tolmačijo posamezne odlomke Svetega pisma, npr.: »vi ste Božji tempelj«, »iz vas bo tekla živa voda«, »vi boste v meni in jaz bom v vas«, »ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni«. Te odlomke iztrgajo iz celotnega besedila, s čimer izgubijo svoj pravi pomen. Najdejo se celo ljudje, ki na slikah upodabljajo Jezusa kot modreca joge; tako lahko vidimo takšne slike celo v nekaterih kapelah v samostanih in semeniščih – Jezus meditira v drži joge.

Če imamo Jezusa za modreca joge, zanikamo njegovo bistvo – njegovo božanstvo, svetost in popolnost, ter dopuščamo, da je imel padlo naravo, podvrženo nevednosti in utvari (maya); da je za osvoboditev od človeških spon potreboval vaje in nauk joge. Joga je torej nezdružljiva s krščansko duhovnostjo, ker je panteistična (bog je vse in vse je bog) in ker uči, da je le ena resničnost in je vse drugo slepilo; potemtakem ne more biti nobenih odnosov in nobene ljubezni. Srčika krščanske vere pa je vera v Sveto Trojico – Očeta, Sina in Svetega Duha – tri osebe v enem Bogu: to je popolni vzorec ljubečega odnosa.

Bistvo krščanstva je odnos, odnos z Bogom in med ljudmi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22, 37

Hinduizem uči, da sta dobro in zlo, bolečina in užitek le slepilo (maya), ne pa nekaj resničnega. Vivekananda, najbolj spoštovana ikona modernega hinduizma, je rekel: »Dobro in zlo sta eno in isto.« Greh kot žalitev božje svetosti pa je v krščanstvu zlo, ki muči človeka in je neločljivo povezan z našo vero.

Kajti prav greh je vzrok, da potrebujemo Odrešenika. Jezusovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje so za nas sredstvo, ki nas osvobodi greha in njegovih posledic. Ne moremo prezreti te temeljne razlike in zato ne moremo sprejeti joge v krščansko duhovnost – in prav tako ne drugih vzhodnih tehnik meditacije.

Vadba joge je v najboljšem primeru poganska in v najslabšem okultna. To je religija antikrista in prvič v zgodovini jo nepremišljeno izvajajo po vsem zahodnem svetu in v Ameriki. V posmeh si nekateri mojstri joge nadenejo križ ali kak drug krščanski simbol: tako varajo ljudi, kot da joga nima nič opraviti s hinduizmom in da gre le za sprejemanje drugih kultur. Nekateri so zamaskirali jogo s krščanskimi dodatki in jo imenujejo »krščanska joga«. A v resnici tu ne gre za vprašanje sprejemanja kultur drugih ljudstev, ampak za vprašanje sprejemanja druge religije, ki ji je naša vera s svojimi verskimi nauki nepomembna.

Žal se je joga nebrzdano razširila – od vrtcev do vseh drugih oblik vzgojnih ustanov, v medicini, v psihologiji in drugod. Imenujejo jo znanost, čeprav to sploh ni; prodaja se pod imenom »sprostitvena (relaksacijska) terapija«, »samopsihoza«, »ustvarjalno gledanje podob« (vizualizacija), »osredotočenje«, itd. »Hatha joga«, ki je v Evropi in Ameriki najbolj razširjena, za sprostitev in nenaporne vaje, je ena izmed šestih vej doslednega hinduizma; v svojem bistvu je religiozna in mistična, kar je po besedah Dava Hunta najbolj nevarna oblika joge. Spomnite se besed sv. Pavla: »Toda to ni nič čudnega, saj si tudi sam satan nadeva krinko angela luči« (2 Kor 11,14

Joga ne odrešuje

Želja postati Bog sta prvi in drugi greh v zgodovini stvarjenja, kot nam kronološko poroča Sveto pismo. »Mislil si sam pri sebi: Na nebo se povzpnem, nad božjimi zvezdami postavim svoj prestol; na gori zbora bogov bom imel svoj sedež na skrajnem severu. Nad oblačne višave pojdem, enak bom Najvišjemu!« (Iz 14,13

Kača je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla. Ampak Bog ve: Brž ko bosta od njega jedla, se vama bodo oči odprle in bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo« (1 Mz 3,4

Filozofija in praksa joge temeljita na načelu, da bosta človek in Bog eno. Joga uči človeka, da se osredotoči na sebe samega, namesto na enega, resničnega Boga. Svoje pripadnike spodbuja, naj odgovore na življenjske probleme in vprašanja iščejo v svojem lastnem razumu in lastni vesti, namesto da bi poiskali rešitev v božji besedi po Svetem Duhu – kot to uči krščanstvo. Joga človeka dobesedno odpira prevari sovražnika Boga, ki išče žrtve, da bi jih odvzel Bogu in Cerkvi (prim. 1 Pet, 5,8).

Zadnjih osem let oznanjam božjo besedo največ po evropskih deželah, ki so bile nekoč zibelka krščanstva ter so dajale oznanjevalce evangelija in misijonarje, mučence in svetnike. Ali danes Evropo lahko imenujemo krščansko? Mar ni tako, da je Evropa vse svoje krščansko dojemanje in vrednote izbrisala iz življenja? Kje so morala in moralne vrednote, ki so jih Evropejci gojili stoletja ter jih predajali drugim deželam in kulturam, ko so pogumno oznanjali Kristusov evangelij?

Po sadovih spoznamo drevo! Mislim, da so ti dvomi in zmeda, odpad in nevera, verski hlad in brezbrižnost prišli v Evropo, odkar Zahod osvajajo vzhodnjaški misticizem in meditacija, ezoterika in new age. Na moje verske seminarje prihaja večina udeležencev z raznimi moralnimi, duhovnimi, duševnimi in fizičnimi problemi; želijo si ozdravitve in osvoboditve in novega življenja v luči Svetega Duha. Odkritosrčno lahko rečem, da se jih je 80 do 90 % prej udeleževalo joge, reikija, reinkarnacije in drugih vzhodnjaških vaj in so tako izgubili vero v Jezusa Kristusa in v Cerkev. Na Hrvaškem, v Bosni, v Nemčiji, Avstriji in Italiji sem imel očitne primere, ko so posamezniki, obsedeni s silami teme, vpili: »Jaz sem Reiki«, »Jaz sem gospod Joga« in se dobesedno istovetili s temi nauki, ko sem nad njimi molil molitve za ozdravljenje. Pozneje sem moral nad njimi moliti molitev za osvoboditev, da sem jih rešil zlih sil.

So nekateri ljudje, ki pravijo: »Nič ni narobe, da te vaje izvajaš; dovolj je, da ne verjameš filozofiji, iz katere te vaje izhajajo.« Toda oznanjevalci joge, reikija itd. zelo jasno povedo, da sta filozofija in praksa neločljivi. Tako kristjan nikakor ne more sprejeti filozofije in prakse joge, ker imata krščanstvo in joga izključujoča si stališča. Krščanstvo vidi človekov osnovni problem v grehu, to je v nemoči, da bi se človek prilagodil značaju in merilom popolnega Boga. Človek je Bogu odtujen in potrebuje spravo. Rešitev je Jezus Kristus, »Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta«. Z Jezusovo smrtjo na križu je Bog spravil svet s seboj. Sedaj on kliče človeka, naj v polnosti sprejme vse dobrine njegovega odrešenja – po veri v Kristusa. V nasprotju z jogo ima krščanstvo odrešenje za prostovoljni dar, ki ga moremo samo sprejeti in nikoli ne more biti zaslužen ali pridobljen z našimi lastnimi napori ali deli.

Kar danes potrebuje Evropa in tudi ves svet, je mogočno oznanilo Kristusove blagovesti iz Svetega pisma – in to tako, kakor ga razlaga Cerkev. Le tako bo mogoče odstraniti dvome in zmedo, ki so na široko razširjeni med kristjani na Zahodu. Le tako bo mogoče najti pot, resnico in življenje: Jezusa Kristusa. Samo resnica nas lahko osvobodi.

V mišljenju običajnega katoliškega laika in duhovnika je glede joge veliko zmede; razglašajo jo delno kot zdravstveni pripomoček in delno kot duhovno pomoč. Včasih poudarjajo bolj eno plat, včasih drugo, pogosto pa obe skupaj. Toda dejansko je joga prvenstveno duhovna vaja.

Če imamo Jezusa za modreca joge, zanikamo njegovo bistvo – njegovo božanstvo, svetost in popolnost – ter dopuščamo, da je imel padlo naravo, odvrženo nevednosti in utvari (maya); da je za osvoboditev od človeških spon potreboval vaje in nauk joge. Joga je torej nezdružljiva s krščansko duhovnostjo.

Vir: Družina

Krščanstvo