Hudič skuša Jezusa
Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je:
Gospoda, svojega Boga, môli
in njemu samemu služi!«
Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je:
Svojim angelom bo zate zapovedoval,
da te obvarujejo
in:
Na rokah te bodo nosili,
da z nogo ne zadeneš ob kamen.«
Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa.
Ko sem danes prinesel obhajilo ostareli in onemogli ženici, ki je zame res prava svetnica, mi je ob današnji prebrani Božji besedi, evangeliju po Luku, dejala:”To poznam kot tekst in v praksi.”
Pa vi? Kako vas zgornji odlomek nagovarja? Vesel bom vaših razmišljanj.
spet nakladaš
Ej, a si predstavljas ce bi bilo to res? Groza!
Si ti nesel obhajilo ženici oziroma ali so zgornje misli tvoje, ker ponavadi so obhajilo nosili le duhovniki oziroma ali je zdaj drugačna praksa?
Obstajamo izredni delilci obhajila. Po nekaterih župnijah jih imajo kar tako “na črno”, nekateri pa imamo dovoljenje od škofije.
V naši župniji je ta “navada” prišla l. 2002 z župnikom Vladom Pečnikom, katerega najbrž poznaš preko Radia Ognjišče in sredine Radijske kateheze.
Sprva smo bili trije izredni delilci, l. 2005 pa sva ostala samo dva, ker se je eden poročil in zapustil župnijo. Vsi trije imamo škofijska dovoljenja, da lahko delimo obhajilo.
Ne vem, kako imajo drugje po župnijah, ampak, ko sem bil enkrat na duhovni obnovi za izredne delilce obhajila v Adergasu, sem bil izmed udeležencev edini, ki sem prihajal iz župnije, ki je imela organizirano tudi nedeljska obhajila po domovih za tiste, ki se tako ali drugače zaradi starosti in težke bolezni, ne morejo udeleževati Sv. maše. Tako jo bo nedeljah poslušajo preko radijskih valov, nato pa prejmejo še obhajilo, ki jim ga izmenično v nedeljah nosiva s Klemenom.
Tovrstno udejstvovanje je spodbujal tudi papež Janez Pavel II (kje točno ti ne vem citirati) in pa spodbuja tudi Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (kjer je tudi citiran pp JP II in podatek iz kje je stvar vzeta).
Torej, odgovor je: da, jaz sem nesel obhajilo in zgornje misli niso moje, ampak dejansko od tiste ženice.
Hvala za izčrpen odgovor, Sebastjan. Pa vem spet nekaj novega, ker pri nas pač takšne prakse, razen delilcev pri maši, pač ni. Vsaj mislim tako.
Objavil pa si le misli ženice, ne pa tudi svojih misli ob odlomku. Bi pa dodala svojo misel, svoj pogled, svoje opažanje. Ja, opažanje, ta bo še najboljši izraz.
Dana ti je bila oblast nad forumom. Oblast nad ljudmi in dana ti je bila moč, da ga spreminjaš po svojih željah. Pričel si s pravili in jih skušal spremeniti v kruh, da bi bila užitna. Toda kamen, mrtvo pravilo, se ne more spremeniti v kruh, v življenje. Tako tudi forum vedno bolj umira, razumni ljudje z njega odhajajo…večina dogajanja se dogaja v dobrovoljčku. Verske teme so skrčene na odgovarjanje naučeno na pamet iz katekizma.
Življenje foruma je na videz morda še vedno enako, toda živosti je ni več. Ljudje so življenje, pravila sama po sebi pa so mrtva in v takega žal forum tudi spreminjajo.
In vendar imaš ti oblast, tebi je bila dana in mislil si, da kamne (mrtva pravila) se lahko spremeni v kruh (v življenje). Mar res?
Zanimiv Milenin komentar. Kaj meniš Sebastjan? Bi pa imel še eno malo off topic vprašanje… Zanima me namreč kako smo lahko prepričani, da sedanji papež deluje dejansko po Božjih zapovedih? Ali je možno, da je papež razmeroma nepovezan z bogom…? Kaj je cerkveni mehanizem, ki omogoča da se ta povezanost z Bogom, ki je bila na zemlji (ponovno) ustvarjena z Jezusom, prenaša na današnje papeže? Uspešen dan vsem!
Bo gotovo tudi Sebastjan odgovoril, bi pa dodala še sama, čeprav smo kot praviš, off topic.
Sedanji papež se mi je ulegel v srce že takoj prvi dan, ko je bil izbran. Pravzaprav se mi je ulegel že tedaj, ko sem ga prvič videla. Ko je opravljal pogrebni obred za pokojnim papežem.
Dokler sem o njem slišala same grozne stvari, češ kakšen neki grozen da je, je bilo tudi mene kar strah in celo razočarana sem bila ob prvem naznanilu, da je izbran on, a potem, ko sem ga spet videla “v živo”, ko sem slišala njegove misli, ki so tako podobne tudi pokojnemu papežu - ja, takrat sem “vedela”, čutila, da je papež od Boga. In ker sem v takratnem času doživljala kar nekaj izgub ljudi, in tudi izgubo papeža sem nekako doživljala prvič, mi je bilo v toliko večjo uteho, da se je vsaj papež “vrnil”. Da so njegove misli ljubeče in tudi njegova prva okrožnica je bila namenjena prav ljubezni, Bog pa je ljubezen.
Milena verjamem, da ti je sedanji papež všeč… tudi sam nimam nič proti njemu… zanimalo me je samo kako lahko res vemo, da so ljudje, ki vodijo RKC dejansko to kar naj bi bili… kakšen je “mehanizem”, ki zagotavlja “prenos Boga z Jezusa na prihodnje generacije”… mogoče malo čudno vprašanje, ampak glede na nekatere zadeve, ki se po svetu dogajajo včasih pač nisi čisto prapričan, da so zadeve takšne, kot bi morale biti…
Pravzaprav se mi zdi, da ti najbrž na to vprašanje težko kdo znal zadovoljivo odgovoriti. No, vsaj tako predvidevam. Cerkev sestavljajo na milijone ljudi, tudi vodilnih je mnogo in kot smo si ljudje različni, tako so si različni tudi na vodilnih mestih. Za preteklost vemo, da so nekatere stvari bile napačne, za nekatere današnje lahko le ugibamo. Morda bomo čez stoletja vedeli, to in to je bilo napačno, to in to pa pravilno. Sedajle o tem nekako samo čutimo in pravzaprav čuti najbrž vsak drugače. Nekomu se npr. še zdaj razni poboji morda zdijo utemeljeni, kljub temu, da vemo, da so bili napačni. No, govorim na splošno, ne o papežu.
Vsak pa sam pri sebi presoja in vsak je sam zase odgovoren. Najbrž si vsak od nas želi, da bi nekdo drug bil odgovoren, češ Cerkev je kriva, pa se potem kaže nanjo. Sicer je pa toliko stvari, s katerimi se ljudje, tudi v Cerkvi ukvarjajo, da je skorajda nemogoče potegniti črto in pod njo napisati: vse je v redu ali pa ni v redu. Tudi v preteklosti so živeli in še živijo svetniki, ter obenem ljudje, za katere bi lahko rekli, da niso sledili Bogu.
Nekako lažje je morda presojati za kakšno posamezno stvar, pa še pri tem vprašanje, če zares lahko tudi mi vemo, kaj je bolj prav.
Za nekatere stvari tudi sama sem v zadnjih letih spoznala, da držijo morda drugače, kot sem jih bila naučena. A vsakdo ima drugačno pot. Za nekatere stvari čutim, da so pravilne, da za njimi stoji srce, za nekatere pa imam bolj občutek, da postanejo “napačne”, ker si jih ljudje po svoje razlagajo, morda tudi vodilni in so morda bolj posledica nesledenju Bogu, kot pa da bi rekli, da bi kaj bilo zares napačno.
Merilo za presojo ali se sledi Bogu, pa je najbrž pogled skozi Božje zapovedi. V preteklosti vemo, da razni poboji so bili v nasprotju z: Ne ubijaj. Tudi sedaj pomaga tak pogled. In nekako morda človek sam začuti, kdaj kdo sledi božjim zapovedim, kdaj pa morda le svojim lastnim.
A vsak človek si najbrž predstavlja kako drugače in po svoje razlaga. No, nekako na splošno sem odgovorila, saj se mi zdi, da si se tudi spraševal bolj na splošno?
Oziroma, ja, za nekatere stvari trenutno čutim, da so nekako “napačne”, oziroma jaz tako čutim, za nekatere si še nisem na jasnem, ker jih šele “predelujem” pri sebi in moram sama pri sebi jih nekako postaviti na “pravo mesto” - a ker smo pri na splošno, sem govorila na splošno.
Milena
Hvala za izčrpen odgovor, Sebastjan. Pa vem spet nekaj novega, ker pri nas pač takšne prakse, razen delilcev pri maši, pač ni. Vsaj mislim tako.
Če bi to prakso imeli, bi najbrž kdaj pri maši pri oznanilih kaj slišala o tem.
Objavil pa si le misli ženice, ne pa tudi svojih misli ob odlomku
O zlu in človeku sem že razmišljal in je na blogu zapis, tako da se mi ni zdelo potrebno, da se ponavljam.
Dana ti je bila oblast nad forumom. Oblast nad ljudmi in dana ti je bila moč, da ga spreminjaš po svojih željah. Pričel si s pravili in jih skušal spremeniti v kruh, da bi bila užitna. Toda kamen, mrtvo pravilo, se ne more spremeniti v kruh, v življenje. Tako tudi forum vedno bolj umira, razumni ljudje z njega odhajajo…večina dogajanja se dogaja v dobrovoljčku. Verske teme so skrčene na odgovarjanje naučeno na pamet iz katekizma.
Pravila morajo biti živa, ne mrtva, ampak trdna in gotova. Kamen kot SP motiv ravno to pomeni - trdnost in gotovost ter stalnost (zapovedi so bile vklesane v kamen, hiša grajena na skali je obstala, Cerkev zidana na Petra, ki je skala, itd.). Da pravila niso mrtva, se kaže ravno v vsej dinamiki dogajanja na forumu. Ne bi posploševal, da je odgovarjanje naučeno na pamet iz katekizma - to sem storil dvakrat, ko se je šlo pač za uradno razlago Cerkvenega nauka. Zaradi odhoda nekaterih se mi ne zdi, da bi forum zamiral, je pa logično, da bo imel nekakšne intervale, ko bo bolj obiskan ali manj obiskan. No, razumni ne odhajajo, saj si ti gor, pa recimo Trimužjat, Ius in še mnogi drugi…
In vendar imaš ti oblast, tebi je bila dana in mislil si, da kamne (mrtva pravila) se lahko spremeni v kruh (v življenje). Mar res?
To dejansko verjamem, ker vem, da Duh veje kjer hoče in lahko spravi pravila v življenje, kar niti ni problem, saj vsak prostor zahteva od obiskovalcev določeno regulo obnašanja. Glede na to, da sem tudi rokometni sodnik, pa zaupam v to, da znam ohranjati neko distanco in neko mero objektivnosti. Je pa tudi res, da sem strog, kar najbrž izhaja tudi iz tega, da sem najprej hotel biti policist (kriminalist).
Lotus
Ja, Milenin komentar je zanimiv, tako kot vedno. Milena zna nagovarjati, včasih malce spraviti ob živce, ampak, ko se je navadiš, gre.
Tvoje vprašanje je tako, da bi nanj lahko naredil doktorat. Je zahtevno in bi zahtevalo precej študija, za kar nimam časa niti nimam pri sebi ustrezne literature. Na kratko: zagotovilo, da papež spolnjuje Božje zapovedi oz. sledi pravi veri je v tem, da je papež vezan na tradicijo Cerkve iz katere izhajajo tudi spisi Nove zaveze. V začetku 2. stoletja (Irenej Lyonski) pa je bila izoblikovana tudi Regula Fidei, ki govori o apostolskem izročilu. Torej, če rimski škof skrene od te tradicije, ni dobro. Se pravi, njegovo učenje mora biti v skladu z Božjim razodetjem.
Verjamem in vem, da je velikokrat težko misliti, da je to še zmerom to, kar je bilo od začetka. Sploh je to težko, ko človek ugotavlja toliko nepravilnosti. Pa vendar. Origen pravi, da je Bog v svetu navzoč na tri načine: v Svetem Pismu, v Kristusu in v Cerkvi. Pravi dalje, da je pri vseh teh treh ravneh potrebno preseči razumevanje črke in se posvetiti Duhu, kar je v njegovem duhu eksegeze, ki je od lupine k jedru.
BTW, meni je sedanji papež precej bolj všeč, kot prejšnji. Zdi se mi bolj umirjen in bolj globokoumen. Kot teolog in filozof se v svojih tekstih in govorih dejansko kaže kot liberalen in kot človek dialoga. Seveda ne popušča v temeljih krščanske vere. Njegove karakteristike mi zelo odgovarjajo. Vsekakor pa najbolj govorijo njegovi teksti: Uvod v krščanstvo, Bog in svet, Deus Caritas est, Božja revolucija,…
Dobro si se izmazal, Sebastjan. Mi je všeč primerjava s skalo, na kateri je sezidana Cerkev. Samo kaj, ko je ta primerjava v povezavi s pravili foruma, precej zgrajena na pesku.
Pravila pac veljajo samo za navadne uporabnike, moderatorji pa so zasciteni ne samo kot jamski medvedi, ampak najbrz ze kot dinozavri. Zadnji primerek, ki sem ga sele danes videla, to pravilo obelodani v tako jasni luci, da je ze groteskno:
opomin je namrec dobil uporabnik, ki je sedaj samo navaden uporabnik. A pred casom je ta clan bil moderator, ki je v casu svojega moderiranja krepko tolkel po drugace mislecih, in jim prosto po Prešernu talal tudi opomine. Razumni ljudje so sicer te opomine smatrali za brezpredmetne, toda moderatorji so ta opomin šteli še kako za predmetnega. No, kot že rečeno, ko je ta ista oseba postala samo še navaden uporabnik in pricela tolci po moderatorki, ki je pac zascitena kot jamski medved - pa je za enako dejanje s strani moderatorske ekipe prejel opomin.
Skratka - Butale. Človek bi se smejal, samo kaj ko je to žalostno. Tega tam ne morem napisati, ker bo gotovo spet zbrisano. Kajti tam ne velja svoboda govora, ampak so tako, kot si sam napisal - skale moderatorji, ki so zaščiteni kot skale. Kaj se s ljudmi zgodi, če imajo namesto srca, kamen je pa druga zgodba.
Sem pa vesela, da lahko svoje obcutke napisem tule. Tam pac clovek lahko pise le v celofan zavite stvari in kako je svet lep in zglancan, na stran odhajajocih ljudi se clovek tudi ne sme postaviti, kajti moj zagovor nekaterih odhajajočih je bil izbrisan dva dni nazaj. In vse pritozbe so samo bob ob steno, kajti, ja, moderatorji ostajajo kamni, in njihove besede svete, ostali uporabniki pa navadna raja, kot smo enkrat žal že ugotovili.
In ja - res grem kdaj komu tudi na zivce. A resnica pac boli. Vsakdo se pa potem sam odloca,kaj bo z njo pocel.
Tako je pac se en primer iz prakse: ena od moderatork je na vso moc se hvalila, kako bi rada, da bi kaksen duhovnik prisel na forum. In prav groteskno so zvenele te besede za vse, ki vemo, kako je nekega duhovnika sama in tudi ostali del moderatorjev, odganjala stran. Ko sem napisala, da to mece v cudno luc, sem pac dobila opomin. Pa sem se postavila na stran duhovnika, ki je - kako groteskno - na straneh foruma RKC bil nezaželen. Ja, duhovnik je na straneh foruma RKC bil nezaželen. In če tam ni zaželen duhovnik, čeprav se kao sicer piše, da se jih vabi (za hrbtom pa odganja) - potem čemu je forum sploh namenjen? Rokometnemu društvu?
Sicer sem pa vesela, da tam recimo vztraja marija, ki je sploh ena zelo velika svetla zvezda foruma, pa tekumze, pa profet… da stephanie niti ne omenjam…
In mnogo (premnogo) pa jih je odslo, ja, zaradi kamnov v srcih moderatorjev.
Mislim, da je ta stran praktično nečitljiva za normalne oči.
Kaže, da se avtor hoče skrivati, hehe.
Kaj več nebi, saj itak ne bom mogel odgovarjati, če je pa ne morem brati, ne da bi me napadla migrena….
ja Mačar ima res prav… res bi lahko malo povečal font na blogu Sebastjan. Funkcionalnost je pri tej stvari bistveno pomembnejša od estetike.
Kar se pa mojega vprašanja tiče pa sem tudi sam malo razmišljal o njemu, pa bom tukaj zapisal svoje misli. Takole gre: Prepričani smo lahko, da je Jezus zgradil cerkev po svojih načelih in vrednotah (in te so ubesedene v desetih zapovedih). Poskrbel je tudi, da je naredil sistem, da se njegovo sporočilo prenaša iz roda v rod. Njegovo sporočilo je vera. Ustvaril je skupino ljudi, ki med sabo izbere papeža in ta skupina je v funkciji “čuvaja” sporočila. Zakaj skupina in ne posameznik? Ker skupina bistveno lažje ohranja informacije in jih prenaša iz roda v rod… Posameznik, ki se vključi v skupino prejme sporočilo od ostalih članov skupine. In to gre iz roda v rod. Vendar ali se je sporočilo res uspelo ohraniti skozi tisočletja? če gledam nekatere zgodovinske podatke lahko morda podvomim da je ta skupina res ohranila sporočilo skozi dve tisočletji. Kaj so ta zgodovinska dejstva? Da jih na hitro naštejem: v srednjem veku papež s hordo ljubic, prodajanje odpustkov (človek se je z denarjem odkupil svoje grehe!!!), povezave z nacisti med drugo vojno. Ali bi nekdo, ki živi po Jezusovem sporočilu lahko kadarkoli zagrešil kaj takšnega? Sporočilo je bilo prekinjeno. Ušlo je s kroga cerkvenega vrha in se obdržalo v posameznikih na različnih nivojih. In če bi ta dejstva povezal in jih postavil v kontekst naslovne teme bloga, bi jasno videl, da Hudič skuša tudi cerkveni vrh. In v kakšnem vmesnem času lahko celo vodi… Ne govorim o cerkvi na splošno pač pa o posameznikih ter še posebej tedanjem cerkvenem vrhu. Sama ta dejstva pa seveda ne pomenijo, da je sedanji cerkveni vrh enak kot takratnji. Vendar se mehanizem prenosa sporočila vseskozi ohranja. In ker po vojni v cerkvenem vrhu ni bilo nobene revolucije (da bi se večina članov zamenjala) se bojim, da tudi ta vrh še dandanes nima res pristnega stika z bogom. Pa ne, da se ne bi strinjal z vsako besedo, ki jo papež pove. Vse kar govori je lepo in kaže na harmonijo. Vendar, besede so poceni. Harmonija je samo navidezna. Dejanja pa so tista, ki govorijo resnico. In svet je drugačen, daleč od harmonije. Zakaj papež ni vložil vseh naporov v to, da bi poskusil preprečiti vojno v Iraku? Zakaj ne aktivira ljudi po vsem svetu, da bi se jasno postavili proti vojnam? Zakaj imam občutek, da se današnja cerkev premika bliže modelu kapitalizma in odmika svojemu poslanstvu? Zakaj mora cerkev obračati toliko kapitala? Zakaj Bush javno podpira RKC (američani se pred tem niso nikoli tako jasno izražali v smeri RKC)? Ker je jasno kako deluje ameriški politični vrh se lahko upravičeno vprašam kaj je RKC Bushu dala v zameno za njegovo tako jasno podporo? In zakaj ima RKC v Sloveniji v lasti investicijske sklade, telekomunikacijska podjetja (T2), ogromne gozdove,… seveda pa drugod po svetu ni nič drugače. Vendar, kje je tu Bog? Ali se lahko tisti, ki se mora vse bolj ukvarjati z naložbami lahko res posveti Bogu? Ali ni ravno žrtev duhovnika to, da se odreče ženski, z namenom da se lahko povsem posveti Bogu? Ali ni to največja žrtev in hkrati največji dar, ki ga duhovnik lahko da in prejme? In zdaj del časa namesto Bogu namenjajo naložbam.
Morda pa sedanje vodstvo meni, da lahko cerkev skozi ta čas ohranijo samo, če sprejmejo igro kapitalizma, si pridobijo moč in oblast ter tako obstanejo. Gotovo je obstanek vere ena ključnih stvari, za katero je vodstvo cerkve odgovorno. Vendar ali je pridobivanje kapitala in političnega vpliva res prava pot za ohranitev vere? Ali ni ravno skromnost in ponižnost ena temeljnih vrlin krščanstva? Tisti, ki so usmiljenja vredni bodo tudi usmiljeni. Tisti ki vladajo z močjo pa bodo končali v prahu.
Zanimivo bi bilo brati zgodovino za naslednjih 2000 let…
A kdo ve, kje je kaka opcija za večanje fonta?
Ostalo odgovarjam, ko bom imel čas in če bom vedel odgovore seveda
Velikost pisave se ponavadi nastavlja v css datoteki.
Cerkev obstaja zato ker v njej deluje Sveti Duh. Od začetka Cerkve pa do danes je Sveti Duh navzoč v njej. Ko pa ljudje, ki so na vodilnih položajih v Cerkvi potisnejo Svetega Duha na stran in mislijo, kako bodo sami zmogli voditi Cerkev, takrat pa gre vse narobe. Tedaj pride do nasilnih verskih vojn, zažiganja drugače mislečih, prodajanja odpustkov, groženj s peklenskimi mukami, nebrzdanega kopičenja bogastva in ljubic na papeškem dvoru , do inkvizicije in podobno. To se je v Cerkvi dogajalo takrat, ko je človek v njej zanemaril njeno duhovno poslanstvo in se vpletal v posvetne in politične zadeve in v grehe mesenosti ter materialnega bogastva. Duhovnost se je zreducirala na pravovernost in herezijo. Heretiki so morali biti utišani ali odstranjeni. Hvala Bogu, da so se v Cerkvi pojavile svetle osebe, ki so se zavzemale za njeno duhovno prenovo ( npr. Frančišek in še drugi, ki jih ne znam poimensko našteti).
O, kako se zdaj lepo vidi. Pohvala, Sebastjan
Se pa kar podpišem pod angellore.
Komentirala bi še svetopisemski odlomek o Jezusovih skušnjavah.
Ko sem bolje razmislila, sem dobila vtis, da se iste skušnjave, ki jih je hudi duh nastavil Jezusu, ponavljajo skozi celotno zgodovino človeštva. !.Da kamen postane kruh- kaj vse bi nekateri dali, da živijo v izobilju (tu ne mislim na revne ljudi, ki se komaj preživijo), nikoli nimajo zadosti materialnih dobrin ni jim pa do duhovne hrane.
2. želja po vladanju, izkazovanju v smislu ‘jaz sem kot Bog’ ( če bi Jezus skočil z vrha templja in bi Ga res angeli prestregli, da ne pade, bi to bila senzacija za ljudi in že takrat bi užival slavo Božjega Sina, a to bi pomenilo, da je podlegel hudičevi skušnjavi). Spomnim se na vse vladarje in diktatorje v zgodovini, ki so zahtevali, da se jih po božje časti, pri tem pa so imeli absolutno oblast in uničevali množice ljudi.
V mislih mam tudi vse, ki si pridobijo določena višja spoznanja in iajo mnoge talente, darove, pri tem pa se sami sebi zdijo kot bogovi in nenazadnje tudi na tiste, ki imajo veliko moč in vpliv danes v svetu, a storijo malo dobrega za svet ali celo rušijo stabilnost in mir v njem in so sami sebi zelo pomembni ter skrbijo v glavnem le zase.
3. malikovanje (’…če padeš predme in me moliš’). Večina nas nečemu malikuje, služi nekemu drugemu bogu, namesto Vsevišnjemu. Ta bog je lahko bogastvo kot npr. najnovejši avtomobil, najnovejša računalniška oprema, denar, nove fancy obleke… dalje je to lahko tudi hrana (trebuh postane bog), slavna osebnost v filmih ali glasbi lahko marsikomu postane idol, celo bog, tudi lastnega partnerja obožuješ kot boga, nekomu je bog znanstveni napredek ali tudi umetniško ustvarjanje.
Verujem, da nam je Jezus dal zgled, kako naj premagujemo skušnjave, ki so ene glavnih, če ne celo najpogostejše pri človeku. Ko Ga je hudič skušal ukaniti s citiranjem Božje besede, ga je Jezus premagal z Božjo besedo.
Zgledujmo se po Gospodu. Prosimo Boga za pomoč proti skušnjavam, kajti človek sam prej ali slej pade v boju proti njim.
Dobro razmišljanje, angellore. Bi še sama dodala o skušnjavah.
Zdi se, da smo si ljudje tako različni, ne samo po značaju, zunanjosti itd. ampak tudi po tem, kakšne skušnjave nas lahko obhajajo. Nekomu je velika skušnjava lahko oblast, drugemu denar, ki ga nima nikoli zadosti, tretjemu alkohol, četrtemu morda internet itd… In sama pri sebi sem razmišljala, kakšne so vendarle skupne lastnosti ljudi, ki lažje podležejo določeni skušnjavi. Včasih pravimo za nekoga, ki je prilezel na neko mesto, da se je čisto spremenil, za nekoga drugega pa, da je ostal isti. Nekakšen skupni imenovalec pa vendarle najbrž mora biti, da nekdo prej podleže skušnjavi po oblasti, drugi pa npr. po alkoholu. Morda je moja skušnjava v spoznavanju, v vedenju…
Se mi zdi, da je povezano že s tem, čemu človek daje v življenju večjo vrednost. Nekomu, ki materialne dobrine ne pomenijo dosti, ga te bolj težko povedejo v skušnjavo, nasprotno pa se bo morda ta isti človek, ki da bolj na duhovnost ukvarjal z drugačnimi skušnjavami.
Nekako pomaga, da sama pri sebi (če govorim zase) ugotavljam, ugotovim, kaj mene lahko zapelje v skušnjavo. Ali pa me na to opozorijo drugi, če sem seveda pripravljena poslušat. In vendar hudi duh, ki skuša človeka, kot da točno dobro ve, bolje kot mi, s čim nas lahko premami. Ve, da če me ne mika določena stvar, mi te stvari ne bo ponujal, pač pa točno tisto, kjer ve, da je moja šibka točka.
In potem je včasih tako težko se naslonit na Gospoda in reči: Gospod, ne morem več.
Čisto tako je kot praviš, Milena. Različni smo si, zato doživljamo različne skušnjave. Hudi duh vedno pritisne tam, kjer smo najšibkejši. Jaz sem šibka na pridobivanju znanja, na umetnost, zlasti glasbeno, tudi na internet. Vedno znova se opominjam, da mi te stvari ne smejo biti na mestu pred Bogom in ne smem pasti v malikovanje.
skušnjav je več sort. na srečo.
Rezultat:
Ker če jih ne bi bilo, bi bilo na svetu zelo dolgočasno. Bilo bi popredalčkano.
Meni so skušnjave, ki jih imenujem izzivi, všeč. dajejo mi energijo, ženejo me naprej, izzivajo moje - morda še skrite -sposobnosti. če ne bi bilo skušnjav, ne bi vedela, česa sem sploh sposobna.
Kar se pa tiče foruma, lahko odkrito povem, da sem tam “podlegla skušnjavi”
ko danes prebiram zapisnao, se le mičkeno zasmejim, tiste jeze, ki menda še kako škoduje lepoti, pa ni več
Skratka: hočem reči, da bo skušnjava obstajala vse do trenutka, ko se nam bodo odprla vrata v Raj.
Zatorej le pljunite v roke pa se spopadajte z njo!
Zmage prinašajo prijazne in sladke užitke!
Mica
Zanimivo razmišljanje o skušnjavi. Želite povedati, da so tudi pozitivne skušnjave (ki so popolnoma skladne z božjimi zapovedmi) enako “slabe” in jih je zato smiselno preprečiti? Da so tudi te pravzaprav delo hudega duha… Kaj pa če je ravno obratno? Da nas prav Bog potiska v pozitivne skušnjave, vrag pa v negativne…?
oh, ne, nikakor nisem ena tistih, ki bi šla na referendum za “prepoved vseh skušnjav”.
Hočem reči, da skušnjave morajo biti! Konec koncev nam je Bog podaril (odvisno pač, s kolikšno mero, ane?) lastno pamet, ščepec razsodnosti, kanček predvidljivosti, malček odločnosti….., da v dani situaciji pravilno odreagiramo.
Lotus, spomnite se, ko ste bili otrok: kolikokrat so vas zamikale ldprta vrata, da ste odhlačali v “svet”?
pa /hipotetično/ pri tej skušnjavi padli po stopnicah in si potolkli kolena?
Konec koncev ste se iz nje še s svojo otroško pametjo naučili, da ni dobro “nasesti” vsaki taki skušnjavi, kajne?
Ali pa pozneje, ko ste bili recimo študent.
Zapeljala vas je družba in ste raje zažurirali kot da bi se učili.
Rezultat: profesor vam je na izpitu jezno pokazal vrata.
Ampak!
Če se vaš “pobeg v skušnjavo” pri teh vratih konča, je žalostno. kajti iz vsake stvari se je potrebno tudi kaj naučiti.
In če ste se naučili, da je bolje poslušati sebe kot prijatelje, je imela ta skušnjava v svojem bistvu pozitivni smisel. Se strinjava, ane?
In nauk, ki ga lahko potegneva že iz teh dveh vsakdanjih, a niti ne tako pomembnih primerov je, da so lahko tudi skušnjave dobre, če se iz njih učimo. In ker mislim, da je Bog pameten (vsaj ta, ki ga jaz poznam, je!), se mi zdi, da nam je dal skušnjavo tudi zato, da se na njej učimo, zorimo, rastemo.
So pa seveda še pozitivne skušnjave, katere sem imela v mislih včeraj.
Ker sem zmeraj rada brala, so knjige pri naši hiši predstavljale nekaj, kar “ni dobro”. In to zato, ker so me odvračale od dela. Delo pa je bilo za moje starše alfa & omega tega sveta.
Da jih nekaj naštejem iz lastnih izkušenj.
Torej: kdo je (gledano z današnjimi očmi) je imel prav?!
Ali pa: medtem, ko sem morala likati (česar še danes ne maram), me je vrag skušal
in mi “podtaknil” pod kup cunj kakšen list papirja, da sem bila že skoraj “prisiljena”, da sem med mukotrpnim delom napisala kakšno pesem, zgodbico ali kaj podobnega.
Pa sem jim potem, ker nisem bila zadosti hitra in pridna, dobila po riti, ampak ta “skušnjava” me je veselila in mi dajala neskončno energije.
Skratka: mislim, da bi morali ta rek “in ne zapelji me v skušnjavo” pričeti razlagati drugače.
ker se skušnjav z zakonom, niti z referendumom ne da odpraviti.
Lahko pa tiste, ki se jim že ob misli na morebitne skušnjave zasvetijo oči, pričnemo poučevati, da se morajo tudi iz slabosti česa naučiti.
V tem je namreč bistvo: da se tudi is slabih stvari potegne nekaj dobrega, magari delček za naše izkušnje.
To, da pa pridigamo, da je skušnjava zlo, ne dodamo pa zraven nobene življenjske modrosti, pa je brcanje v meglo.
kajti, posledično, pokasiramo le to, da se ljudje potem celo življenje spovedujejo zaradi enih in istih grehov.
Da nenehno delajo ene in iste napake.
ker preprosto o tem, kaj so storili, ne razmišljajo na pravi način.
Te pozdravlja Mica
Mica, tiste pozitivne skušnjave bi jaz prej imenovala sprostitev (npr. nekaj delaš,pa te sredi dela prime želja, da bi se usedla in prebrala kaj), umik v nekaj kar te sprošča in ni nič pogubno samo po sebi in nisi kriva, če drugi nočejo, da se sprostiš. Prej sem v mislih imela skušnjave, ki so že same po sebi pogubne za človeka, se pa na začetku kažejo kot privlačne.
Huh tok nakladanja ,k je pa na tem postu.Mam občutek, da sam še Rugelj pride, pa bodo vsi na broju
Sem hotel še malce odgovoriti, pa sem ugotovil, da ste že večino tistega, kar bi hotel povedati že povedali