Odriniti na globoko
Rene Remond v knjigi Krščanstvo na zatožni klopi trdi, da zakon o ločitvi Cerkve in države omogoča, da Cerkev pridobi na svoji samostojnosti in suverenosti. Tudi v Sloveniji se že dolgo vleče vprašanje o ločenosti Cerkve in države. Po mnenju nekaterih naj bi to pomenilo, da se Cerkev nima kaj vtikati v politiko, kar se ji premnogokrat očita. Pa vendar, se je Cerkev kdaj vtaknila v politiko? Oprostite, jaz se ne spomnim. Se je pa izrekala o različnih družbenih vprašanjih. Družbena vprašanja pa se tičejo človeka in skrb za dobro človeka je eden temeljnih postulatov krščanstva, poleg bogoslužja in oznanjevanja. Vse troje pa seveda sovpada. In skrb za dobro človeka in za njegovo blaginjo je tako v pristojnosti družbe, politike in Cerkve. Skrb za dobro človeka je dolžnost vsakega posameznika. In splošna družbena vprašanja, kot so vprašanje o rodnosti, problematika igralništva, ipd., ne moremo reducirati zgolj na politiko. Znano je, da ko se kristjani izrazimo jasno v skladu s krščanskim prepričanjem, da žanjemo posmeh, da smo ožigosani kot klerofašisti, katolibani, ovčice, ki ne znamo misliti s svojo glavo, ali, kot smo bili označeni nekateri – katoliški plačanci?! Biti kristjan v javnosti in izpostavljen družbi, biti kristjan v politiki ni preprosto. Politiki, ki so jasno izrazili svojo katoliško vero, so non-stop diskreditirani, tisti, ki smo prisotni v medijih, preko tiska, radia, televizije, interneta, smo lahko vse, samo ljudje ne. Danes je čez katolištvo dovoljeno pljuvati vsepovprek. Pa vendar, naša dolžnost je, da smo dobri oskrbniki Božje milosti in da vsakršno službo, ki jo opravljamo, opravljamo v moči, ki jo daje Bog, da bo le po Jezusu Kristusu v vsem slavljen Bog, kakor pravi apostol Peter v svojem prvem pismu. Ne sme nas biti sram, da smo kristjani, ne sme nas biti strah, kaj bodo ljudje rekli in da bodo po nas udrihali z vsem mogočim. Mi moramo stati pokončni, naša dolžnost je, da odrinemo na globoko, ne pa da smo zasidrani v varnih plitvinah naših domov, cerkva in tišine. Krščanstvo mora jasno stopiti na sceno, ne sme se getoizirati, je dejal v eni izmed svojih pridig škof Jamnik. Krščanstvo ima kaj dati svetu! Krščanstvo ima svetu dati gotovost in trdnost v Jezusu Kristusu, nasproti relativizaciji in razvrednotenju temeljnih človeških vrednot.
Podpišem, Sebastjan. Čeprav te bodo verjetno spet zmerjali, da si poosebljeno Zlo. Kar se pa tiče ločitve Cerkve od države, je na žalost pač tako, da nekateri hočejo biti bolj papeški od samega papeža. Ali, če smo bolj natančni: bolj francoski od Francozov. Vprašanja odnosa Cerkev-država se bom najverjetneje lotil študijsko. Je pa zaskrbljujoče, da je toliko ljudi indotriniranih s sovraštvom do vsega, kar ima zveze s Cervijo. In imajo se za strpne.
Če bi bil hudoben, bi rekel, da je cerkev tako getoizirana, da se ji izplačujejo milijardne odškodnine.
Ločitev cerkve od države ne pomeni, da se katoličani ne smete oglašati glede družbenih vprašanj.
Pomeni le to, da se mora Cerkev PRENEHATI FINANCIRATI iz žepov tistih, ki ji ne pripadajo (proračun), ter da pripadnost določeni veri NE SME biti pogoj za opravljane določene državne funkcije.
Sicer pa lahko zaradi mene še naprej nadaljujete s tem prisesavanjem na državno skledo. S tem si v demokratični družbi namreč sami kopljete jamo.
Cerkev bo tudi brez državnega denarja preživela. Če je preživela v času socializma, bo tudi zdaj. V Sloveniji je bila leta 1991 sprejeta sprememba starega socialističnega zakona o verskih skupnostih, ki je samo razširila krog upravičencev do delnega kritja stroškov socialnega zavarovanja. V času socializma so bili to kleriki, ki so pripadali Ciril-Metodovemu društvu (o vlogi društva bom spregovoril kdaj drugič), ker pa je bilo društvo kasneje razpuščeno, je nastala praznina. LDS je imela 12 let časa, da bi sprejela zakon, ki bi uredil odnose med državo in verskimi skupnostmi (tudi glede financ), pa tega ni naredila, čeprav je imela s koalicijskimi strankami zelo močno večino v državnem zboru. Sam se sicer najbolj zavzemam za rešitev, da bi recimo obdavčili mašne štipendije (to je določen prispevek, ki ga vernik plača za naročilo maše), sredstva pa se potem namenijo za kritje socialnega zavarovanja - da se ve, kdo pije in kdo plača.
Načeloma pa nimam nič proti, če država sofinancira projekte in delovanje civilnodružbenih organizacij, ki skrbijo za javno dobro na takšen ali drugačen način. Ne vem, zakaj bi bile verske skupnosti izjema? Pri državnem financiranju prenove cerkva je zadeva taka: tudi pri nas v župniji je za obnovo ministrstvo za kulturo nekaj malega primaknilo zraven, večino sredstev pa smo morali zbrati farani sami in to je trajalo več let. Sicer bi danes imeli že podrtijo. Mimogrede: država tudi financira (vsaj posredno) tudi moralno sporne “veselice”, kot je na primer tista v Dražgošah - pa kaj morem jaz za to? Pa tudi nisem navdušen nad državno “velikodušnostjo”.
Sicer pa, kolikor vem, verska pripadnost nima nobene zveze z opravljanjem državne funkcije.
getoiziramo lahko samo Žide. Ali ne? Krščanstvo je preširok pojem, da bi se ga opredeljevalo le na RKC. To je institucija, ki je sprejela nauk krščanstva in ga obogatila s ščepcem drugih naukov in voila! Ok? Ali sem ga pocitral pa bom getoiziran, kot je bil moj dedek…ker se je cerkev vmešala v državo in ga je lokalni župnik prijavil gestapu, ker je bil Žid. Ni to hec? Kaj praviš? Sicer pa, vsak uživa svoje, a ne?
Meni se ne zdi hec, da je lokalni župnik prijavil očeta gestapu, ker je bil Žid. Getoiziramo IMHO lahko vse. Poglej v čas komunizma, ko so bili kristjani potisnjeni v svoje domove in zakristije. Krščanstva ne opredeljujem zgolj na RKC, ampak pravim, da je tu še posebej izpostavljena RKC. Ne drži pa teza o instituciji, ki naj bi sprejela nauk krščanstva, saj je ravno iz Cerkve izšla tradicija, ki jo poznamo danes. Je ja zgodovinsko, če proučuješ to jasno vidno.
Radvanjec, ta lokalni župnik je bil torej izrazit antisemit, kar na žalost med katoliškimi duhovniki pred drugo svetovno vojno ni bil tako zelo redek pojav. Šlo je za ostanke protijudovske miselnosti, češ da so Judje Jezusa umorili. Ta predsodek se je mešal z drugimi predsodki proti Judom in vse to se je utrjevalo med širšimi množicami. In to je Hitler izkoristil. Po vojni je Cerkev izdala dokument “Spominjamo se - premišljevanje o holokavstu”, kjer je izrečena obsodba tako nacističnega preganjanja kot tudi antosemitizma znotraj krščanstva. In tak dokument je bil zelo potreben, vendar pa bi ostal mrtva črka, če se ne bi uresničeval v praksi.