Monthly Archives: Februar 2007

Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je:

Gospoda, svojega Boga, môli

in njemu samemu služi!«

Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je:

Svojim angelom bo zate zapovedoval,

da te obvarujejo

in:

Na rokah te bodo nosili,

da z nogo ne zadeneš ob kamen.«

Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa.

Ko sem danes prinesel obhajilo ostareli in onemogli ženici, ki je zame res prava svetnica, mi je ob današnji prebrani Božji besedi, evangeliju po Luku, dejala:”To poznam kot tekst in v praksi.”

Pa vi? Kako vas zgornji odlomek nagovarja? Vesel bom vaših razmišljanj.

Sobota 17.2. je bila res idilična za krajši pohod v hribe. Že prej smo se zmenili, da gremo mami, oči, Ana in jaz na stari Ljubelj, ali kot pravimo domačini “ta star Lbel”. Zjutraj nisem nič kaj dobrovoljno vstal, a to se je kmalu spremenilo, saj sem takoj, ko sem dvignil roleto zagledal prelepo vreme. Takoj sem se spomnil, da sem ravno pred dnevi gledal od našega župnišča proti Košuti in občudoval prelepo modro nebo in, kot da bi gledal najlepšo sliko, s snegom pobeljene vrhove Karavank.

Izbral sem primerne cunje, se oblekel, se umil, si za zajtrk pripravil čokolešnik ter vse skupaj “začinil” z dobro klasiko v cd-playerju. Tako sem že zgodaj užival v taktih Andree Bocellia, Wagnerja, Mozarta, Bacha in Haendla, čigar Alelujo naravnost obožujem, medtem, ko je bila mami na kavi pri mami in atu, kot je to že stalno v navadi.

Medtem, ko sem čakal, da pride Ana, sem seveda ob Andreu Bocelliu prepeval operne arije in se zavedal, da najbrž nikoli ne bom imel tak glas kot on, predvsem zato, ker sem sam “uglašen” na bas, katerega tudi pojem v enem od zborov, Bocelli pa je tenor, in to naravnost božanski tenor. Zanj je Celine Dione dejala, da če bi Bog pel, bi imel glas, kot ga ima Andrea Bocelli. No, ko je ravno bilo sredi Haendlove Aleluje pozvoni zvonec in grem odpreti vrata. Anin nasmeh me še bolj spravi v dobro voljo. Sledijo objem, poljub in pa “ljubim te”. Nato počakava, da pride mami, se napravimo in gremo po očija, ki nas je že čakal v Bistrici pri Tržiču, ki je od Kovorja, kjer sem doma, oddaljena cca. 2km. Od tam se odpravimo proti Ljubelju.

Sama pot do Ljubelja me spominja na pot skozi dolino Trente. Tisti kraji so čisto pod gorami, oddaljeni, naravnost idilični. Tu človek še najde mir. Predvsem pa se mi zdijo ti kraji pravšnji za meditacijo in premišljevanje, saj so ti kraji naravnost grajeni na krvi in trpljenju taboriščnikov, ki so bili zaprti v podružnici Mathausen in pa onih, ki so zaradi takšnih in drugačnih razlogov bili primorani zapustiti domovino ravno čez pot, ki na današnji dan čaka nas štiri. Ta kraj je svet, tako kot Goli otok in Gurgur, kjer so prav tako eni ljudje drugim povzročali nečloveške bolečine in trpljenje. Kako krut je lahko človek! Kako krut je lahko brat do brata!

Med potjo občudujem, ko se na desni strani razprostirajo vrhovi, kot so Veliki vrh, Korošica, “Baba”, na levi pa Begunjščica in Zelenica. Kmalu se bližamo naselju Sv. Ana. Obrnem se k Ani in jo vprašam, če je že bila v cerkvici Sv. Ane. Pove mi, da gre tja ponavadi za njen god. Nato še pove, da takrat zaradi vročine kar nekaj ljudi odnesejo ven med mašo, ker jim je slabo in “skupaj padajo”.

Pridemo pred mejni prehod. Pogled najprej seže čez cesto proti nekdanjemu Kompasovemu hotelu, ki je bil v propadu, danes pa se tam končno nekaj dogaja. Hotel je postal Oaza miru. Za obnovitev je dal pobudo kovorski župnik g. Vlado Pečnik. Z domačimi mojstri in raznimi poznanimi ljudmi dobre volje, so hotel, potem, ko so ga dobili v najem za pet let, obnovili do te mere, da je postal duhovno, počitniško in izobraževalno središče. Ideja se je prijela, saj kadar koli prideš, je tam ogromno ljudi, ki imajo bodisi duhovne vaje, seminarje ali pa pridejo samo na oddih.

Počasi se odpravimo proti vrhu. Zaštartamo optimistično in v precej hitrem tempu. Z Ano takoj narediva pred očijem in mami odločilno prednost, ki jo bolj ali manj drživa do konca. Po poti je bil sneg. Na prvem ovinku srečamo ratrak, ki je utrjeval progo za sankanje. Tako smo hodili in hodili. Kot ponavadi, kadar grem na “tastar Lbel”, tudi sedaj na poti navkreber nisem opazil kapelice na sredini poti. Izgledalo je tudi, da smo ta dan edini, ki gremo gor. Pa ni bilo tako. Nekje na tri četrtine poti smo srečali družinico, ki je šla gor s sankami. Prehitimo jih. Nato kmalu še več ljudi. In nato kmalu cilj. Takoj se pošalim in Ani rečem, da je na Ljubelju prisoten en zanimiv in edinstven fenomen. Grem do meje in jo prestopim. Ves čas prestopanja meje sem govoril po slovensko, ko pa sem mejo prestopil, pa sem začel govoriti nemško (kolikor skromno pač znam). Ana se je zasmejala in mi rekla:”Zakaj pa to ne deluje pri tvojem očiju?” Rekel sem samo:”Ah, on je en tak poseben kaliber,” in smo šli v kočo, kjer smo naročili čaj, pivo in pa kuhano vino, da bi se ogreli.

Tam čez so bili neki Ljubljančani, vsaj po govorici sodeč. Eden od njih je hotel plačati čaj s stotimi euri. Upravitelj koče mu je dejal, da je sigurno nor in ga nazmerjal kako si dovoli plačevati tako skromno ceno s tako veliko denarja in da bi bilo bolje, da bi rekel, da je brez, ne pa da razkazuje tistega stotaka. Ni nam bilo razumljivo, zakaj človek ni na mejnem prehodu zmenjal tistega stotaka.

Ko smo se ogreli, smo šli ven in si privoščili malico na soncu in v zimski idili. Ko smo pojedli, smo se odpravili po poti navzdol, kjer smo neko žensko, ki je šla gor s sankami nahecali, da se je danes prepovedano sankati. Takoj je rekla, da so sanke za moža, ki težko hodi in pokazala na moža, ki je bil krepko za njo. Šli smo dalje in prišli do tega moža in rekli, da se je danes prepovedano sankati. Mož je dejal, da so sanke za ženo, ki težko hodi. Nasmejali smo se, ko smo videli, kako se izgovarjata eden na drugega. Ko smo bili na pol poti, sem, kot ponavadi, ko grem z Ljubelja, opazil kapelico. Pri avtomobilu sem predlagal, da gremo pogledati še v Oazo miru. Res smo šli, a je bila tako zasedena, da smo komaj da dobili prosto parkirno mesto. Prišli pa smo ravno v času kosila, zato nismo hoteli motiti in smo se obrnili ter šli domov.

Šele doma sem začutil, da sem hodil. Mami je dejala, da je oči rekel:”Sebastjana še nikoli nisem videl tako dobro hoditi.” Ja, to dobro hoditi se je poznalo. Še posebej zato, ker sem bil prvič po avgustu zopet v hribih. Ampak letos bo treba iti večkrat. Oči je že naredil plan.

http://www.youtube.com/v/MPOtzFMz32c

Rene Remond v knjigi Krščanstvo na zatožni klopi trdi, da zakon o ločitvi Cerkve in države omogoča, da Cerkev pridobi na svoji samostojnosti in suverenosti. Tudi v Sloveniji se že dolgo vleče vprašanje o ločenosti Cerkve in države. Po mnenju nekaterih naj bi to pomenilo, da se Cerkev nima kaj vtikati v politiko, kar se ji premnogokrat očita. Pa vendar, se je Cerkev kdaj vtaknila v politiko? Oprostite, jaz se ne spomnim. Se je pa izrekala o različnih družbenih vprašanjih. Družbena vprašanja pa se tičejo človeka in skrb za dobro človeka je eden temeljnih postulatov krščanstva, poleg bogoslužja in oznanjevanja. Vse troje pa seveda sovpada. In skrb za dobro človeka in za njegovo blaginjo je tako v pristojnosti družbe, politike in Cerkve. Skrb za dobro človeka je dolžnost vsakega posameznika. In splošna družbena vprašanja, kot so vprašanje o rodnosti, problematika igralništva, ipd., ne moremo reducirati zgolj na politiko. Znano je, da ko se kristjani izrazimo jasno v skladu s krščanskim prepričanjem, da žanjemo posmeh, da smo ožigosani kot klerofašisti, katolibani, ovčice, ki ne znamo misliti s svojo glavo, ali, kot smo bili označeni nekateri – katoliški plačanci?! Biti kristjan v javnosti in izpostavljen družbi, biti kristjan v politiki ni preprosto. Politiki, ki so jasno izrazili svojo katoliško vero, so non-stop diskreditirani, tisti, ki smo prisotni v medijih, preko tiska, radia, televizije, interneta, smo lahko vse, samo ljudje ne. Danes je čez katolištvo dovoljeno pljuvati vsepovprek. Pa vendar, naša dolžnost je, da smo dobri oskrbniki Božje milosti in da vsakršno službo, ki jo opravljamo, opravljamo v moči, ki jo daje Bog, da bo le po Jezusu Kristusu v vsem slavljen Bog, kakor pravi apostol Peter v svojem prvem pismu. Ne sme nas biti sram, da smo kristjani, ne sme nas biti strah, kaj bodo ljudje rekli in da bodo po nas udrihali z vsem mogočim. Mi moramo stati pokončni, naša dolžnost je, da odrinemo na globoko, ne pa da smo zasidrani v varnih plitvinah naših domov, cerkva in tišine. Krščanstvo mora jasno stopiti na sceno, ne sme se getoizirati, je dejal v eni izmed svojih pridig škof Jamnik. Krščanstvo ima kaj dati svetu! Krščanstvo ima svetu dati gotovost in trdnost v Jezusu Kristusu, nasproti relativizaciji in razvrednotenju temeljnih človeških vrednot.