Archive for Oktober, 2006

Miheljak o evoluciji

evolution

V Dnevnikovi kolumni z naslovom “Zdaj pa še domoljubna RTVS?” polemizira s p. Petrom Lahom o državotvornosti. Pa me niti ni zbodlo samo polemiziranje o tem, ampak me je zbodlo Miheljakovo izvajanje, ko se je dotaknil vprašanja evolucije.

Miheljak piše:

Pravi, da Darwinov nauk pojasni razvoj, ne more pa pojasniti, od kod človeku njegov duh in razum, njegova moralnost. In “argumentira”, da se je človek “postopoma razvijal, dokler ni enkrat Bog vanj vdihnil tisto edinstveno moč, Božjega Duha, ter naredil iz njega duhovno bitje po svoji podobi. Ne da bi kakor koli ‘poniževali’ drugo stvarstvo, je res, da je človek zaradi tega posega bistveno več od njega.” Zagata pa taka. Če razvojni nauk drži, pojasni tudi, kako so se razvijali duhovnost, razum, moralnost. Kdaj pa naj bi bilo tisto “enkrat”? Je to homo habilis, ki je pred več kot dvema milijonoma let začel izdelovati prva bifacialna orodja in orožja in s tem zavestno prelisičil zunanjo in lastno naravo? Je morda bog po lastni podobi “ustvaril” neandertalca, o katerega duhovnosti priča vse več artefaktov? Kdaj je torej v kosmatinca vdihnil dušo?

Pri tem pa seveda pozablja na temelj, ki je metodologija pri znanstvenih raziskavah, kateri je bil podvržen tudi Darwin kot naravoslovec (naravoslovje temelji na metodi opazovanja!). Vprašanje evolucije je tako vprašanje metodologije naravoslovnih znanosti in ni religijsko vprašanje. Naravoslovje nikoli ni šlo onkraj svoje metode, zato je z metodološkega stališča jasno, da ni bilo prostora za Boga, saj sama metodologija naravoslovnih znanosti ne more odgovoriti na delovanje Boga znotraj evolucjie, čeprav ga Darwin sam ni nikoli zanikal, ampak so ga zanikali kasnejši t.i. darwinisti, ki so pozabili, da delovanje Boga ni odvisno od neke znanstvene metode. Prav tako je res, da metodološko z vidika biologije ne moremo definirati kdaj se je razvijala pri človeku duhovnost.

In če odgovorim še na to, kdaj je bil tisti “enkrat”, ko je Bog naredil človeka po svoji podobi; takrat, ko je človek postal umno bitje (zdaj mi utegne kdo ugovarjati, kdaj točno to je, kar je seveda nesmiselno). Pred tem sploh ni bilo človeka. Človeka definira njegova umnost, njegova sposobnost razmišljanja. Na tem temelju pa nastane možnost duhovnega in moralnega ter seveda umskega razvoja.

Ecce Homo!

Iz osebnih razlogov umikam ta zapis!

Ateizem znanosti

Galileo

Ko sem prejle malce prebiral prispevke na Forumih Katoliške Cerkve na Slovenskem, sem zasledil, da je eden od uporabnikov napisal, da so se pri predmetu Uvod v metodologijo učili, da znanost bazira na treh aksiomatičnih predpostavkah (po Lastrucciju).

1. Zunaj nas je neka realnost

2. To realnost je moč spoznati z neposrednim opazovanjem

3. Metafizičnih razlag pri razlaganju ne potrebujemo

Avtor prispevka kasneje priznava, da je vsakemu mislečemu človeku jasno, da so v humanistični paradigmi velike luknje in našteva primere obsedenosti, čudežnih ozdravitev, verskih oz. mističnih izkustev, paranormalnih fenomenov duha,…

Pri branju tega prispevka se poraja vprašanje na ravni treh aksiomatičnih predpostavkah, namreč prvi dve sta sprejemljivi, zadnja pa ni.

Če ne potrebujemo metafizičnih razlag pri znanosti, to le pomeni, da pri obravnavanju takoj odpade bistvo pojava oz. predmeta, ki ga znanstveno obdelujemo. V tem pogledu ima še kako prav papež Benedikt XVI. v knjigi Uvod v krščanstvo, ko pravi, da se sodobna znanost osredotoča na pojavno, pozablja pa bistvo. Tudi Nietzsche je fino napovedal, da se bo znanost vrgla v golo fiziologijo in da razum izven fiziologije ne bo imel kaj iskati.

Po Erlahu: znanost se je ateizirala!

Bil bi Miran Ališič…

“Drage gledalke, cenjeni gledalci! V tem sončnem dnevu, dvaindvajsetega oktobra, se vam javljam iz dirkališča v občini Tržič, kjer je vse pripravljeno na štart dirkačev, ki se potegujejo za veliko nagrado Tržiča. Seveda se po Sloveniji danes odvija še več dirk za različne velike nagrade, zato bomo pogledali tudi najbolj zanimiva dogajanja iz najbolj zanimivih dirk.

Na štartu pa že dirkači s svojimi dirkalniki. V ozadju jih budno spremljajo njihove ekipe. Naj jih naštejem: v pol positionu bo štartal Pavel Rupar v ekipi SDS. V času treningov je imel kar precej težav, najprej z izbiro dirkalnika, nato z izbiro pneumatik in na koncu mu je nagajala tudi klima. Takoj za njim bo v ekipi LDSa štartal mag. Borut Sajovic, ki zna biti Ruparjev tesni zasledovalec, kakor so pokazale že pretekle dirke in razne analize analitikov dirk. Večjih težav pri Sajovicu v času treningov ni bilo opaziti. Navzven je deloval zelo samozavestno v prepričanju, da je zmožen to dirko tudi zmagati, vendar počakajmo! Nato sledi Vincenc Perne iz ekipe SLS. Je sicer podjetnik, ki pa se je odločil, da se udeleži dirke in se je tudi kvalificiral! Je zmožen parirati Ruparju in Sajovicu? Sledi mag. Jure Meglič iz ekipe Pahorjevih SD. Nekateri mu dajejo celo možnosti za zmago, vendar ta naj bi bila resnično minimalna. Tovrstne dirke so že presenetile z rezultati, mogoče tudi tokrat! Slednji dirkač pa je Branko Praprotnik, o katerem pa ni bilo ne duha ne sluha, kvalificiral pa se je vseeno. Dirka za ekipo Naprej Slovenija!

Štart se je začel! Prepričljivo je iz pole positiona štartal Pavel Rupar, ki nabira ogromno prednost pred ostalimi kandidati! Neverjetno! Odličen začetek Ruparja!!….

Še vedno vodi Rupar, s steze je zletel Branko Praprotnik!!! Težave pa ima s svojim vozilom tudi Vincenc Perne!!! Napeta dirka!!…

Rupar je šel v boks, da natoči novega goriva! Med tem časom pa se mu nevarno bliža Borut Sajovic!!! Nevarno se bliža Borut Sajovic!!! Oba dirkača imata že ogromno prednost pred kandidatoma Megličem in Pernetom!!! Dirka bo še zelo zanimiva!!!

Sporočajo mi, da se moram preseliti v Ljubljano, kjer se tudi odvija zelo zanimiva dirka!

Spoštovane gledalke in cenjeni gledalci, smo že v Ljubljani, kjer spremljamo še troboj glavnih kandidatov za veliko nagrado Ljubljane! Zorana Jankovića, ki tekmuje kar za svojo ekipo, katere sam je ustanovitelj, Francetom Arharjem, ki je najresnejši tekmec Jankoviću in tekmuje za ekipo Zbora za Ljubljano, ter prejšnjo zmagovalko velike nagrade Ljubljane, Danico Simšič, ki tekmuje za Pahorjeve SD! UUUU!!! Poglejte!!! Težave za Danico Simšič!!! Danici Simšič je crknil motor!!! Do konca tekme je še par minut, kako se bo izteklo?! Janković je v ogromni prednosti, katere pa najbrž ne bo izpustil iz rok!!! Skratka, to je skoraj nemogoče!!! Iiiiiiiin…JANKOVIĆ JE VELIKI ZMAGOVALEC DIRKE ZA VELIKO NAGRADO LJUBLJANE!!! PA TO JE NEVERJETNO, DRAGI GLEDALCI IN GLEDALKE!!! Res so analitiki napovedovali, da ima največje možnosti za zmago in to se je tudi uresničilo! Torej veliki zmagovalec dirke za veliko nagrado Ljubljane, je pričakovano Zoran Janković! Sedaj pa nazaj v Tržič!

Drage gledalke, cenjeni gledalci, zopet smo v Tržiču, kjer vidimo, da Rupar še vedno tesno vodi pred Sajovicem, kar očitno pomeni, da bo potreben dodatni krog, namreč po pravilih mora imeti dirkač, ki zmaga potrebno večino, da se mu prizna končna zmaga! Torej, v Tržiču dirka še ni končana, potrebno bo počakati na odločitev v dodatnem krogu, ki nam odpira vprašanja, kakšno strategijo bosta dirkača s svojimi ekipami ubrala za vnaprej…mogoče več aerodinamike, mogoče izbira kakih boljših pneumatik, novi dirkalniki?! Bomo videli!

Za konec še nekaj statističnih podatkov:

Ekipa SLS je osvojila naslov ekipnega prvaka,

Konstruktorski naslov gre ekipi SDS

Veliki poraženci pa je ekipa LDS!

Za 24.ur iz Tržiča in Ljubljane, Miran Ališič.”

Ja, sigurno bi si, če bi mi kdo rekel, da naj bom reproter za letošnje lokalne volitve, izbral glas in stas Mirana Ališiča, katerega že tako znam dokaj dobro oponašati.

Človek kot religiozno ali ateistično bitje znotraj antropološkega konteksta pluralnosti religij

atheism

Znano je, da je človek že od vsega začetka religiozno bitje, kar kaže na človekovo težnjo po osmišljanju svojega bivanja. Prva verstva imenujemo primitivna verstva, med katerimi je najbolj znan primer kanibalizma. Na človeka kot religiozno bitje kažejo tudi vse arheološke najdbe, kot je npr. kipec boginje plodnosti, grobovi, kjer so našli poleg človeških ostankov tudi razen nakit in orožje. Vse to priča, da je vera v posmrtno življenje in s tem povezano verovanje v bitja, ki so presežne narave, prisotna že od davnih pra vekov. Religioznost je torej prisotna od vsega začetka take ali drugačne človeške vrste, prav tako pa je prisoten tudi ateističen, ali bolje ne-teističen aspekt človeka, od vsega začetka.Trditev, da se je religioznost pojavila mnogo kasneje je nelogična, saj bi bilo čudno, če se človek ne bi čudil naravnim pojavom in jih skušal nekako razložiti. Mnogi skušajo dokazati, da človek ni bil religiozen od vsega začetka svoje eksistence, češ da naj bi to bilo v nasprotju z elementarno logiko, vendar ko globlje razmislimo o človekovi religioznosti vidimo, da je v nasprotju z elementarno logiko ravno to, da bi človek ob prvi zaznavi neke naravne spremembe ostal ravnodušen, češ:” Aha, neka krogla je nad menoj. Če jo gledam, me pečejo oči.,” in že na tej zaznavi ne bi bil na ravni:”Hm…” brez, da bi se vprašal o dogodku (KAJ, KAKO, OD KOD) z vprašanji, ki ne temeljijo samo na ZAKAJ. Že, če se je samo kot subjekt zavedal samega sebe, je moral ta prvi človek priti do vprašanja: Od kje sem prišel, zakaj sem tu, kaj sploh sem, ali sploh sem, kaj je vse kar vidim okrog mene,… In, če neka stvar ne razmišlja, se ne more spraševati o pojavih okoli sebe. Šele z začetkom razmišljanja se lahko sprašuje, šele z začetkom ČLOVEKOVEGA razmišljanja lahko začnemo govoriti o kakih temeljih, ki so se začeli postavljati, bodisi etični ali religiozni. Nesporno dejstvo je, da pred začetkom razmišljanja ne moremo govoriti o kakih ateističnih in religioznih sferah bitja, iz katerega se je razvil človek. Žival ni religiozna. O tem sta pisala že Weber in Durkheim, pa mnogi antropologi.

atheism2

Ob tem pa se pojavi vprašanje, kako se je bitje, ki je bil predhodnik človeka, razvijalo in kdaj točno je postalo človek. Filozofsko utemeljimo človeka kot razumsko bitje, torej človek je postal človek, ko je začel razmišljati oz. umevati. Teološko pa rečemo, da možnost odnosa z Bogom naredi človeka. Torej parafrazirano bi lahko rekli v našem primeru, da je prednik človeka v razvoju postal človek v trenutku, ko sta se mu odprli zmožnost razuma in možnost odnosa z Bogom, odnosno z nečim presežnim.

Po primitivnem verovanju se je pojavil mit, ki je bil kot osnova razumevanja sveta prisoten med mnogimi ljudstvi, s tem pa so bili povezani mnogi kulti, ki so bili politeističnega značaja (eden najbolj znanih mitov je Babilonski mit o Gilgamešu), saj je človek stremel po tem, da si razloži nastanek sveta in samega sebe.

theism

Razvita religija, če jo smemo tako imenovati, ima svoje začetke v Abrahamu, ki postane pra oče judovstva, krščanstva in islama, treh monoteističnih religij, ki so ostale do danes. Neka pluralnost religij je bila že od vsega začetka, saj je vsako ljudstvo imelo nekaj, v kar je verjelo in imelo to za neko sebi lastno religijo. ta ljudstva so se začela srečevati med seboj in eno ljudstvo je prevzelo od drugega ljudstva, kar se jim je zdelo primerno za njih. Tako so npr. Izraelci po izhodu iz Egipta imeli mnogo etično-moralnih norm prevzetih od Egipčanov. Tudi neke vrste krst so poznala mnoga ljudstva že mnogo pred krščanstvom. Vendar bi judovstvu in krščanstvu težko očitali, da sta vse samo “prekopirala” od ljudstev, s katerimi sta se srečevala, saj sta obe religiji dali vsem že poznanim stvarem popolnoma nov pomen s tem, da je judovstvo postavilo vse v kontekst Boga Jahveja, torej v kontekst monoteizma, krščanstvo pa je to nadgradilo in spravilo stvari v kontekst trinitarične podobe Boga Jahveja, ki pa je Judje niso poznali. Torej naenkrat se stvari znajdejo čisto v drugem kontekstu, in sicer v kontekstu Boga Stvarnika. Tu na tej točki pa se pojavi zanimivo vprašanje, namreč kdaj se je začelo govoriti o ateizmu? Ali se je o ateizmu govorilo že pred judovstvom ali šele kasneje po Kristusu? Kot je meni znano iz mojega študija razvoja religije, je ateizem utemeljen na osnovi Svetega Pisma. Seveda smo za ateiste poimenovali tudi tiste pripadnike tega življenjskega stila, ki so živeli pred iznajdbo pojma “ateizem”. Konec koncev so bili v Rimskem imperiju Kristjani označeni za ateiste in kot taki preganjani.

jesus

Med tem je mit začel dobivati vse manjšo vrednost, dokler ga v grčiji niso dokončno zlomili z logosomin tako z logičnim pojmovanjem sveta okoli sebe. Tako se je pojavila filozofija, katere začetnik je bil po nekaterih virih Tales iz Mileta, po drugih pa Heraklit, ki naj bi bil prvi pravi filozof. Mit se je pokazal kot iluzija, ki jo je potrebno preseči. Ob tem se je najverjetneje prvič pojavil ateizem kot tak, namreč kot zavračanje vsega onostranskega. Glede na to, da je filozofija in njej sorodne znanosti opredelile ateizem za religijo kapitalističnega in materialističnega sveta, sem sam prevzel misel, da ateistov kot takih spoh ni, kajti v navedenem primeru se kaže jasen paradoks. Ateist po definiciji popolnoma zavrača vsakršno presežno naravo kozmosa in religijo zavrača zato, ker se ukvarja s tem presežnim. Logična posledica tega pa je, da z zavračanjem presežnega ravno daje presežen pomen nepresežnosti, ki jo kot edino sprejema. Religija pa ni samo stvar vere v Boga, ampak je v stvari odnosa do presežnega. Tu pa je paradoks ateizma! Če tako vzamemo religijo kot sredstvo, ki osmišlja človekovo bivanje, potem bi s te perspektive lahko dejali, da je ateizem religija materialistov in v sodobnem svetu tudi kapitalistov, saj sta dobiček in materija postala za njih bog. Ateist torej odklanja vsakršno obliko metafizike, torej tu ni prostora za nikakršno presežno, za nikakršno mistiko, ob enem pa paradoksalno postavlja materijo in kapital v mistične in metafizične sfere.

Ker se tako mit nikakor ni mogel povezati s filozofijo je moral priznati poraz in se umakniti v ozadje, kjer kraljuje zgolj v knjigah kot so “Miti in legende”. Uspešno pa so se združile s filozofsko mislijo ostale religije, ki jih poznamo danes in so se tako ohranile. Najmočnejše so bile judovstvo, islam in kot najmošnejše krščanstvo.

Skozi zgodovino so se začele nove pridobitve na tehniki in v novem veku je prišla miselnost iz objektivnega gledanja na subjektivno gledanje, kar je zamajalo krščanstvo kot, do takrat, edino resnico in edino sprejemljivo religijo v evropskem svetu. Leta 1492 Kolumb odkrije Ameriko, še pred tem pa nas močno zaznamujejo upadi turškega islama. Kasneje se zgodi reformacija, ki znova zamaje edinost med kristjani, saj se mnogi začno spraševati, katera resnica je zveličavna, protestantska ali katoliška. Ta majavost se začne poznati tudi na področju vrednot. S tem pridemo zopet k izhodišču mojega razmišljanja o religioznosti in ateizmu človeka od začetka njegovega obstoja. Teorija, ki jo zagovarjam je, da sta se pojavili dve smeri, ki sta se razvijali in se še razvijata vzporedno. Tekom razvoja sta tako religiozna in nereligiozna smer razvili, vsaka na svojem področju, neke etične norme in zastopale neke temeljne človekove vrednote, katere pa so se izkazale, da zanimivo sovpadajo skupaj. Zato pravim, da so temeljne človekove vrednote in etične norme vsem ljudem skupne in jih ne gre imenovati za “ateistične”, “krščanske”, ipd. Gre predvsem za odnos do teh norm in vrednot, gre za odgovornost samo do sočloveka in sebe ali pa v religioznem smislu, do sočloveka, sebe in nečesa višjega. Ob spoštovanju tega ne bi imeli težav, da ko govorimo o etiki in morali, kaj kmalu pridemo v klasificiranje takih in drugačnih “krščanskih” in “posvetnih” vrednot.

Ob vseh teh zgodovinskih dogodkih p ase je pojavila tudi pluralnost religije, še zlasti po reformaciji. Dandanes je pluralnost religije še toliko bolj mogoča, kot je bilo to v preteklih stoletjih. Imamo računalnike, medije, ki nam dobesedno pred nost tiščijo razne ponudbe za različne religije, pred vsem new-age ideologijo, ki je danes tako razširjena, ker obljublja odrešenje po liniji najmanjšega napora in je zvarek vseh religij, kar jih je človeštvo poznalo od svojega nastanka do danes (sinkretizem). Močno so se nam približale tudi vzhodne religije, kot so budizem, hinduizem, idr. Škoda le, da mnoge po napačni poti, t.j. iz zahoda, kjer so nekateri nauki dobili čisto drugačen pomen, kot je pa prvoten in tega napačnega pojmovanja se danes poslužuje predvsem new-age.

Svet postaja ena sama velika globalna vas. Z enim klikom, telefonskim klicem smo lahko takoj na drugi strani sveta. S tem se pospešuje tudi pluralizacija religij, saj naenkrat ni več nobenih preprek, da bi se določena religija ne širila po svetu. Torej pluralnost religije smatram kot posledico mešanja kultur, srečevanja narodov med seboj in globalizacije, ki premaguje vse geografske in druge oblike ovir, ki bi preprečevale pluralizacijo religij v svetu.

Naj za konec podam še misel mojega prijatelja, ki je ateist:”Kot ateist nimam življenjskega smisla, ker sem kot tak prepričan, da me na koncu čaka smrt in z njo zdrs v NIČ. Moje življenje je Sizifovo delo. Postati kristjan pa ne morem, ker mi moja človeška logika ne da, da bi razumel vse te skrivnosti, ki jih krščanstvo podaja.”

Ljubezen otopli še tako zamrznjeno srce

Že nekaj časa mi je všeč pesem neke gothic metalske skupine Autumn z naslovom Gallery of Reality. Tako glasba, kot tudi besedilo pesmi me izredno nagovarjata. Tudi ženski vokal je presenetljivo dober. Besedilo gre takole:
The temperature sank below zero
And the seas became giant mirrors
And trees formed a crystal splendour
The world is frozen to the core

Take my hand and walk with me
Through the corridors of snow and ice
Through a gallery of reality
History unfolds before your eyes

There, between the exhibited bodies
Framed by frozen blood
Her skin scabrous, once so soft
That must be the one, the one I once loved

ice

Kaj mi torej pesem pove?

Prva kitica prikazuje mati naravo, ki zmrzuje, morja postanejo velikanska ogledala in drevesa tvorijo kristalne podobe - svet je zmrznil do svoje najbolj globoke notranjosti, do biti je zmrznil. Ta svet, ki ga prikazuje prva kitica se zdi lep - vemo, da je pozimi prisotna resnična idila in da se vse skupaj zdi romantično, kljub temu, da vemo, da je zunaj mraz in da vse zmrzuje. Lepo je biti v varnem zavetju, dokler nas nič ne ogroža. Prva kitica me spominja na lepoto in varnost objema Jezusa Kristusa, ki zagotavlja:”In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” (Mt 28,20

Mt 28,20
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP

20 in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
)

A ta zgoraj idealizirana podoba ne sme ostati v neki sanjavosti večnega trenutka varnosti in blaženosti, celo getoiziranosti krščanskega življenja. Ne. Kristjan mora stopiti v konkretno situacijo, ne sme biti zasanjan, hoditi mora s Kristusom (Take my hand and walk with me) skozi svet, ki je krut in mrzel (Through the corridors of snow and ice), se soočiti z vso resničnostjo življenja (Through a gallery of reality), tako da se mu razodene vse življenje tega sveta (History unfolds before your eyes), kamor bo lahko ponesel veselo oznanilo, kar pa v vsej tej življenjski resničnosti ni lahko, na kar opozarja tudi Jezus sam, ko pravi:”Glejte pošiljam vas kakor ovce med volkove.” (Mt 10,16

Mt 10,16
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP

Preganjanje pride 16 »Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje.
)

Zadnja kitica nam spregovori o hladnokrvnih medčloveških odnosih (There between the exhibited bodies framed by frozen blood), ki tako slabo vplivajo tudi na svet sam, ki iz lepote prihaja v svet, ki je krut (Her (planet Zemlja op.S.E.) skin scabrous, once so soft) in ob vsem tem spoznanju krutosti sveta, vsi hrepenimo po tisti izgubljeni lepoti, ki bi jo tako radi vzpostavili (That must be the one, the one I once loved), a žal večkrat na sebi še bolj škodljiv način, kot bi pa to lahko naredili, če bi poznali, da Bog je Ljubezen in s tem otoplili medsebojne odnose in odnos do narave same.

Spolitiziran regijski center za ravnanje z odpadki

smetiščnik

Že nekaj časa je govora o regijskem centru za ravnanje z odpadki, katerega koristnice bi bile gorenjske občine. V občini je bil narejen tudi referendum, kjer se je večina Tržičanov odločila za regijski center. Kovorjani, med katere spadam, so bili v večini proti regijskemu centru, in so še. Ustanovili so celo civilno iniciativo, ki je zadnjič, po poročanju Gorenjskega glasa in Večera hotela sodelovati na občinski seji, pa so svetniki izglasovali, da jim to ne dovolijo. Krajani Kovorja trdijo, da med občino in njimi ni dialoga, zato jim je po njihovih besedah na zboru krajanov, ki je bil pred nedavnim, dovolj županove samovolje. Po Kovorju so se od začetka govora o centru začeli pojavljati grafiti, ki ščuvajo proti smetem in proti tržiškemu županu Ruparju.
Zanimivo je, da so vse meritve, ki so bile opravljene, pokazale, da so tla v Kovorju, na že obstoječi deponiji za tak center najbolj primerna. Zanimivo je, da medtem, ko nasprotniki centra trdijo, da že obstoječa deponija razširja smrad, ko greš sam mimo deponije, niti ne veš, da je tam, če ne bi vedel, da je tam, kar pomeni, da ne smrdi, niti ni opazna - recimo samo, da precej bolj smrdi od sosedovega hleva, kot pa od deponije.

Z izgradnjo centra bi občina Tržič dobila še kako potrebne finančne zalogaje, dobila bi še kako potrebna delovna mesta. Glede na izkušnje evropskih velemest, ki imajo tovrstne centre, pa vidimo, da niti narava niti zdravje prebivalcev ni ogroženo zaradi tega, kar je bebav argument nasprotnikov centra.

Bojda Kovorjanom, ki smo za tovrstni center ni dobro govoriti le-temu v prid, ampak mi vest ne da, da ne bi spregovoril, ker se čudim vsemu nasprotujočemu debilizmu, da ne govorim o spolitiziranosti, ki veje iz nasprotij Sajovic vs. Rupar ali bolje rečeno LDS vs SDS, kar pa ni v ponos Tržiču in ni v skladu s temelji etike in skregano z zdravim razumom! Prioriteta je razvoj in blaginja Tržiča, ne pa politična opcija!

Evo, s tem prispevkom sem najbrž postal politični nasprotnik številka 1 v Kovorju. Pa nič zato, pomembna je samo resnica in dobro občine Tržič in njenih prebivalcev - v tem oziru pa se mi zdi, da Kovor precej bolj smrdi, kot pa bodo smeti kadarkoli!