Pred enim letom smo dočakali referendum o RTV-ju. Po zelo slabi udeležbi je bila odločitev tesna v prid novemu zakonu, ki je začel veljati lani novembra. Referendum je zahtevala opozicija, ki pa je po mnenju nekaterih ravno z zelo nizko udeležbo dobila klofuto; to naj bi še zlasti veljalo za LDS, kateri je takrat predsedoval še Anton Rop.
V Italiji bi LDS in SD morali sami kriti stroške referenduma, ki sta ga zahtevali, saj je bil več kot očitno nepotreben, kar so dokazali tudi državljani. V Italiji mora biti udeležba na referendumu 50%, da ga krijejo iz državnega proračuna!
Zanimivo je bilo po znanih rezultatih poslušati izjave, še zlasti s strani opozicije in pa ostalih, ki so bili proti zakonu. Tesen izid so vsi po vrsti komentirali kot njihovo zmago in dokaz, da je bil predlagani zakon s strani vlade pravi debakl. Mogoče je zakon res slab, a vseeno je korak naprej v razvoju RTV-ja kot javne in pluralne institucije. Še najbolj pa se mi je takrat zdela hecna izjava nekoga, ki so ga na ulicah anketirali, ko je rekel, da izbiramo med kugo in kolero. Torej…Katera je boljša?
Znano je tudi, da se je v podporo zakonu jasno izrekla tudi Katoliška Cerkev na Slovenskem, in sicer preko Komisije za pravičnost in mir z dr. Antonom Stresom na čelu. Opozicija je to potezo ostro napadla in to razumela kot napoved t.i. kulturkampfa. S tem je opozicija jasno diskreditirala legitimnega partnerja v dialogu o zakonu (in še čem). Katoliški Cerkvi je očitala umešavanje v politiko, česar pa vsak razumen človek ne dojema, kot je hotela zadevo prikazati opozicija, ki je trdila, da je Cerkev s to potezo močno vplivala na izid referenduma. S tem pa opozicija grobo žali vse vernike Katoliške Cerkve, češ da ne znajo razmišljati s svojo glavo in po svoji vesti odločati.
Reakcija na potezo Cerkve je bila tipično totalitarna oz. platonistična. Po Platonu se o nečem lahko izrekajo samo tisti, ki imajo o dotični stvari vedenje. Vsi ostali so izvzeti iz dialoga. Očitno opozicija misli, da so ti, ki so imeli vedenje samo oni sami, drugi pa se niso imeli kaj izrekati o zakonu. Kako to spominja na komunistični totalitarizem!
Opozicija je seveda pozabila, da je dialog v demokratični družbi namenjem vsem, še zlasti, ker je danes pretok informacij hitrejši in do njih lahko dostopa kdorkoli in kjerkoli (internet, radio, tisk…), kar pa v antični Grčiji ni bilo mogoče. Zato je treba Platona obravnavati kot zgodovinsko pogojenega. Danes ga je žal ali pa na srečo povozila pravica do svobode govora, ki je mogoče res znižala nivo dialoga, a temu se pač ne moremo izogniti v demokraciji.
Ko tako delam refleksijo o zakonu RTV-ja, se mi je zdelo, da je bil referendum še tisti zadnji oprijem LDS-a, ki je bil v hudi krizi. Zdaj pa opozicija za obletnico referenduma podaja interpelacijo proti kulturnemu ministru Simonitiju! Upravičeno?
Ali Upravičeno ???:)
Ojej!
Že popravljam…
Hehe, platonistični odziv je kot protiutež vladinega razmerja do stroke povsem na mestu. Janez in njegovi minioni namreč sistematično zatirajo stališče stroke (novinarje, učitelje, sodstvo, tako kot tudi grafične oblikovalce in dizajnerje) na podlagi argumenta, da je vsako strokovno nasprotovanje vladinim potezam politično in zato nestrokovno. Z drugimi besedami: vlada hoče stroko, ki ne bi govorila o ničemer, kar se dogaja.
Sicer pa, teologi imate povsem isti impulz. Po resnici povej: kako se počutiš, ko kot teolog slišiš dva najstnika, ki se pogovarjata o tem, da je Bog izmišljotina, s katero so kleri manipulirali ljudi, ter da je pravi bog vsak posameznik zase? Seveda te napade platonistični refleks – hladen bi ostal samo v primeru, če ne ljudiš svoje stroke.
Drug problem je tvoja argumentacija. Da bi dokazal, da je Platonovo razlikovanje med episteme in doxo neutemeljeno, navedeš trditev, da je Platon zgodovinsko pogojen. Praviš, da današnja družba daje – z razliko od Paltona – prednost dialogu pred dogmatičnem vztrajanjem na Resnici. Platon je po tvojem mnenju iz dialoga izključil vse tiste, ki nimajo v posesti vednosti (čeprav je bil njegov osrednji govorec prav nekdo, ki se je v prvi vrsti skliceval na lastno nevednost).
To branje je povsem zgrešeno (in to trdim kot bodoči član stroke). Pri Platonu se resnica proizvede šele skozi dialog, in nikakor ni lastnost nekaterih govorcev, predobstoječa samemu dialogu. Sokratska ironija je prav način govora, ki ne napotuje na neko vednost, skrito v samem Sokratu: ko Sokrat ironizira, ne namiguje na neko pozitivno vednost, ki bi jo imel v posesti z razliko od drugih. Sokrat irnozira v pričakovanju vednosti, ki šele bo nastopila na mestu doxe, ter ne iz pozicije absolutne vednosti.
Ok, naprej. Platonistično razlikovanje med episteme in doxo spodbiješ tako, da rečeš, da je Platon zgodovinsko pogojen. Z drugimi besedami: razlikoanje med vednostjo in mnenjem je neupravičeno, saj je to razlikovanje samo neko mnenje, vpeto v posebne zgodovinske okoliščine. Tvoja argumentacija je povsem krožna: Platonova trditev, da obstaja razlika med resnico in mnenjem, je po tvojem neresnična, saj ne obstaja razlika med resnico in mnenjem (vse je lezgodovinsko pogojeno stališče), s tem pa tudi Platonove izjave padejo v red doxe.
Še zadnja pripomba: Simoniti je navaden bebec.
“V Italiji mora biti udeležba na referendumu 50%, da ga krijejo iz državnega proračuna.”
Mislim, da to ne bo držalo. Vir?
Aljoša, vesel sem tvoje replike.
odstavek: Imaš prav. To se jasno vidi tudi v lokalni politiki, ampak za to razliko, da niti ena niti druga politična opcija v tem ni nič drugačna.
odstavek: Ne gre za to, da svoje stroke ne bi maral, ampak, se mi zdi, da sem se že na to toliko navadil, da me posebej ne gane. Če se mi pa v določenem pogovoru to zgodi, se mi pa najbrž podzavestno začne v glavi vrteti kakšno načelo vzročnosti in pa kak onotološki dokaz. Sicer pa, če citiram kar dr. Draga Ocvirka, kar je rekel v zadnji oddaji Sveto in svet:”Dajmo se pogovorit, mogoče imajo pa prav!”
odstavek in sledeče: Vsako branje teksta zahteva eksegetski in hermenevtični pristop. In ravno to dvoje z vsemi svojimi metodami, med katerimi je tudi zgodovinsko-kritična metoda, ugotavlja ravno zgodovinske okoliščine nastanka teksta in njegovo sporočilo (na kratko). In v tem smislu je vsak tekst zgodovinsko pogojen in zaradi tega kliče po interpretaciji.
Osrednji govorec pri Platonu se res sklicuje na svojo nevednost, a da se na njo sklicuje ima v posesti vednost o svoji nevednosti v nasprotju z drugimi, ki te vednosti nimajo. V tem smislu ta osrednji govorec vztraja dogmatično na “resnici” in s svojo dialektiko spravlja v obup sogovorce, ki mislijo, da imajo v posesti vedenje, pa ga v bistvu nimajo. In to je ironija. V tem je izključitev iz dialoga, je totalitarizem. Vednost pa v tej situaciji niti ni nujno enačena z resnico. Zato me tvoje stališče ne prepriča.
Luka: Ne vem točno kje sem to slišal ali bral, drugače pa že preverjam in bom sporočil.
Še zadnja pripomba: poceni in neargumentirana osebna diskvalifikacija tistih, s katerimi se ne strinja, gotovo ne vpliva najbolje na avtoriteto in integriteto tistega, ki podaja mnenja.
V Italiji je glede referendumov res tako. Vir: Slovenski kolegi, ki živijo in študirajo v Rimu.