Danes, ko dehtijo rožice, ko je pravi cunami srčkov in šopkov, ko se, ptičji gripi navkljub, ptički ženijo, se lahko vprašamo marsikaj okoli ljubezni. Tega jaz vsekakor v tem primeru ne bom storil. Se je pa danes postavilo vprašanje, ki ima neko širšo osnovo – čustva kot taka.
Delimo jih na pozitivna (ljubezen, sreča…) in negativna (sovraštvo, jeza…). Sam menim, da negativna čustva nikoli ne morejo priti na nivo pozitivnih čustev, pozitivna pa lahko pridejo na nivo negativnih, a o tem malce kasneje.
Pojavi se vprašanje, ki ga za nadaljnje razmišljanje postavljamo v središče: Zakaj je, če je vse dar od Boga, dal Bog človeku čustva, ki so lahko glavni razlog za človekova zla dejanja?
Zanimivo vprašanje, ki na prvi pogled nima nikakršne veze z naslovom, pa vseeno se čisto dotika naslova!
Človek je bitje, katerega je Bog ustvaril svobodnega. Za to, da je človek svoboden, mora imeti neko izbiro. Ker Bog noče nikogar siliti, da bi ga častil, je že prvemu človeku postavil v Raj drevo spoznanja in mu zapovedal, da z njega ne sme jesti, ker sicer bo umrl. Človeku je torej dal na izbiro ali bo izbral življenje in slavil Boga ali pa se bo od njega obrnil proč in živel brez njega ter izbral smrt. Človek je izbral drugo. A Bog ga ni zapustil!
Enako velja za čustva. Postavljena so nam v izbiro. Ali bomo z njimi živeli tako, da bomo, kakor pravi apostol Pavel v pismu Korinčanom, vse kar bomo počeli, počenjali v Božjo slavo (1Kor 10,31), ali pa bomo, kakor nadalje pravi, v spotiko (1Kor 10,32). Za to, da pa človek zmore se svobodno odločati pa ima seveda tudi razum, s katerim naj bi znal spoznati, kaj vodi v dobro in kaj vodi v slabo in se tako izogniti stvarem, ki ga pohujšujejo (negativna čustva, kamor lahko spada tudi t.i. pozitivno čustvo, če deluje razdiralno).
Torej drevo spoznanja, ki ga srečamo v zgodbi o prvima dvema človekoma je skozi življenje slehernega človeka stalno navzoče, a ne v spotiko, ampak v to, da se vsak lahko zavestno in razumno odloči za Boga.
Opomba: Napisano meseca maja