Vprašanje zla in principa “sola gratia”

Človek se sprašuje o marsikaterih stvareh, s katerimi se v življenju srečuje. Eno najmočnejših spraševanj v vsej zgodovini človeštva pa je vsekakor vprašanje zla. Od kod zlo, kaj je zlo, itd. Ta vprašanja mučijo človeka. Z njim so se ubadali mnogi veleumi. Tudi sam se bom na kratko lotil razmišljanja o tem vprašanju, ki se zdi neizčrpno.

V skripti dr. Branka Kluna »Ontologija« sem bral, da je bistvo metafizičnega zla najbolje povzeta v teoriji umanjkanja, ki se je izoblikovala v patristično-sholastični filozofiji. Zlo kot negacija tako ne biva samo po sebi, temveč je vezano na nekega nosilca, na neko bivajoče, na subjekt (po Avguštinu). Potemtakem se zlo lahko dogaja in širi le po subjektu, pri katerem se dogaja umanjkanje oz. pri katerem je negirana integriteta njegove biti. Dr. Klun pokaže, da to vodi k presenetljivim zaključkom:

1. zlo se širi z močjo dobrega (t.j. svojega nosilca, kateri, v kolikor je, je dober); zlo celo predpostavlja dobro.

2. zlo ne more biti nikoli neposredni cilj hotenja, kar ugotavlja že Dionizij; zlo je moč hoteti samo kot nekaj, kar je za tistega, ki ga počne, dobro (sub ratione boni). V tem primeru se zlo skriva pod masko dobrega ali pa je, kot piše Dionizij, zgolj nehoteni stranski učinek delovanja.

Potres je nekaj slabega, neko zlo, toda ne moremo reči, da je narava zla. To ugotavlja tudi Avguštin, ki presega Plotinovo razumevanje zla, vezanega na naravno dogajanje in materijo, in zlo poveže prvenstveno s človekovim delovanjem oz. s človekovim odpadom od dobrega (kar hkrati nasprotuje Božji volji in je zato greh). Temu kasneje pritrdi Tomaž Akvinski, ki pravi, da se zlo v polnem smislu nahaja v človeški volji, ki se odvrne od cilja brezpogojno dobrega (kar je hkrati Božja volja) in zasleduje neprimerne, le navidezne dobre cilje. S tem pa se potrdi bistvo zla: umanjkanje, zanikanje dolžne popolnosti (negatio perfectionis debitae).

No, zgoraj napisano teorijo umanjkanja je v novem veku lepo prevzel Leibnitz, ki deli zlo na tri dele: metafizično, moralno in fizično.

Vemo, da se človek lahko odloča med dobrim in zlim, kar poraja vprašanje, zakaj, če človek ima možnost izbire, sploh izbere nekaj, kar je zlo? Za ilustracijo tega bi navedel dva odlomka iz Svetega pisma, ki osvetljujeta pojavljanje zla pred človekom, da se je ta zmožen zanj odločiti:

1. odlomek iz 1 Mz 3,1-7: Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil GOSPOD Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« 2 In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, 3 ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« 4 Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! 5 V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« 6 Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. 7 Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov.

2. odlomek Mt 4,1-11: 1 Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. 2 Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. 3 In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« 4 On pa je odgovoril: »Pisano je:
Človek naj ne živi samo od kruha,
ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.«
5 Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja 6 ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je:
Svojim angelom bo zate zapovedoval
in: Na rokah te bodo nosili,
da z nogo ne zadeneš ob kamen.«
7 Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« 8 Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo 9 ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« 10 Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je:
Gospoda, svojega Boga, môli
in njemu samemu služi!«
11 Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.

Vidimo, da se zlo v obeh odlomkih kaže kot nekaj dobrega in nedolžnega. Človek nikoli ne bi izbral zla zaradi njega samega, ampak zaradi tega, ker se mu kaže kot dobro, kot nekaj odrešujočega. Po domače rečeno, človek bolj zaupa laži, kot resnici oz. človek se ravna bolj po videzu kot po tistem kar je. Vse to pa človeku daje nek užitek. Poznamo pa užitke, ki so lahko pozitivni in pa užitke, ki so negativni. Pozitivni užitki so tisti, ki nas vodijo k izpolnjenju končnega smotra, medtem, ko negativni užitki le na videz omogočajo izpolnitev končnega smotra, v resnici pa le-to ovirajo.

Pa vendar, ali ni, kakor pravi ontologija, da dobro ni tisto na kakršen način nekaj je, ampak je dobro tisto, kar sploh je? Kako je možno, da je zlo potem zlo, če vemo, da je in da če je, da je ontološko definirano kot dobro ker preprosto je oz. ali ni jasno, da če zlo je, da se je “naselilo” tudi v stvarstvo?

Seveda se je. Ampak na tej ravni se že vprašamo po načinu bivanja, ne pa po samem temelju bivajočega. Pri tem vprašanju je treba imeti pred očmi trditev: Bivajočemu je dano biti. Na podlagi temelja neko bivajoče je, ta zadnji temelj pa je Bog, saj na podlagi Boga smo. Vanj pa ne more prodreti zlo. Zlo je torej način bivanja, ne bivanje samo.

Če torej vzamemo Boga kot temelj vsega bivajočega, ki je absolutno dobro in k kateremu človek teži, potem je vsakršna odločitev človeka za zlo dejanje odklon od tega temelja vsega bivajočega in s tem odklon od absolutnega dobrega, torej odklon od Boga. S tem človek vse bolj izgublja stik z absolutnim in tako postaja nebogljen. Pa je možna človekova vrnitev?

Če se naobrnem na trditev dr. Jožeta Krašovca, znanega biblicista in filozofa, ki pravi, da je Bog paradoksalno determiniran v izbiri med neskončnimi varijantami dobrega, to pomeni, da človekovo zablodo, ki jo je naredil na podlagi svoje svobodne volje, preko te svoje paradoksalne determiniranosti med izbiro neskončnih varijant dobrega, Bog preobrne nazaj v dobro. S človekovim sodelovanjem seveda.

Ampak, kot smo zgoraj ugotovili, da je človek Boga črtal in tako postal nebogljen…S tem je namreč izgubil možnost razumskega spoznanja Boga po ustvarjenih stvareh, kot beremo v pismu Rimljanom (Rim 1,20), ker si je to sam zaprl…kako naj potem ta človek sodeluje v Božji preobrnitvi njegove zablode v dobro? Tukaj se kar vsiljuje misel o protestantskem principu “sola gratia”. Relacija med opisanima problemoma v tem zadnjem odstavku, pa priznam, da mi je zaenkrat še čista neznanka!

Dodaj odgovor