Vprašanje homoseksualnosti

Če hočemo razmišljati o razumevanju homoseksualnosti skozi zgodovino in jo primerjati z današnjim razumevanjem, se moramo nujno opreti na hermenevtiko, ki nam bistveno osvetljuje zgodovinske okoliščine virov iz katerih črpamo določene poglede o tej problematiki. Zavedati se moramo, da avtorji v antiki gledajo stvari s svojega zornega kota in s svoje zgodovinske percepcije. To pa si velja še posebej zapomniti, ko kakšne antične spise prosto prenašamo v današnji čas.

Ko prebiramo Sveto pismo, kaj kmalu ugotovimo, da je vsem bibličnim tekstom glede homoseksualnosti skupno neodobravanje te spolne usmeritve. Različne oblike homoseksualnosti se pojavljajo v različnih kulturah, času in prostoru, torej ne izven prostora in časa. Zato ne moremo govoriti o homoseksualnosti v univerzalnem smislu, ampak lahko govorimo le o homoseksualnosti znotraj različnih kultur. Prav tako ne moremo odnosa do problematike homoseksualnosti preprosto prenašati iz ene kulture v drugo. V bibličnih časih še niso poznali delitev na homoseksualnost in heteroseksualnost. Govorili so preprosto o seksualnosti. Te delitve so produkt zadnjih stoletij. Biblični teksti so naravnani predvsem na fizični homoseksualni odnos, v katerem avtorji tekstov vidijo perverznost homoseksualnega spolnega dejanja. Svetopisemska besedila torej ne omenjajo pozitivnih čustev in ljubezni, zaradi česar ne moremo sklepati ničesar gotovega glede njihovega odnosa do tega vidika homoseksualnosti.

Pri apostolu Pavlu najdemo zgolj negativne opredelitve glede homoseksualnosti, vendar bi bilo na podlagi tega neumestno trditi, da bi Pavel vedno in povsod zavrnil homoseksualnost. Najbolj primerno za današnjo diskusijo o homoseksualnosti je, da Pavla razumemo v okviru njegovega časa in prostora. Pavel se poslužuje enakega pristopa kot Jezus, namreč: »Pojdi in ne greši več!« (Jn 8,11). Glede na današnja spoznanja o homoseksualnosti, ki jih je prinesla znanost (genetika, psihiatrija, sociologija,…) se odpira vprašanje, kakšen bi bil odnos bibličnih avtorjev do homoseksualnosti danes. Ko prebiramo različne zgodovinske vire in interpretacije bibličnih besedil, ugotovimo, da je krščanstvo od nekdaj zavračalo in obsojalo homoseksualnost. Res je sicer, da je v mnogih primerih močno obsojalo tudi heterosekualnost. Glede na razumevanje homoseksualnosti (v biblično antičnem smislu bi bil primernejši izraz – homoeroticizma) lahko rečemo, da biblične tekste – v današnjem kontekstu razumevanja – v diskusijah uporabljamo omejeno.

V grško-rimskem svetu so homoeroticizem razumeli kot družbeni status z vidika pasivne oz. aktivne vloge subjekta in ne z vidika subjektove spolne identitete. Z vidika filozofske etike spol partnerja ni bil bistven, ampak je bilo osrednjega pomena, da so ljudje znali modro uživati znotraj meja družbene sprejemljivosti. Ključna za razumevanje pojavov homoseksualnosti (glede na vire vse od Mezopotamije do Rima) je torej omenjena aktivno/pasivna vloga subjekta. Šlo je za hierarhično polarizacijo glede na socialni status subjekta. Moški so bili aktivni, penetrirajoči partnerji, t.i. subjekti spolnega odnosa, med tem ko je bila ženska pasivni partner, ki je to penetracijo sprejemal, t.i. objekt spolnega odnosa. Ta shema se je ponekod prenesla tudi na istospolne partnerje, vendar nikjer ni bila družbeno sprejeta ampak nasprotno: močno obsojana tako v Mezopotamiji kot Grčiji, Rimu in judovski skupnosti. Ta shema je bila zrcalo socialnega stanja družbene nadrejenosti oz. podrejenosti, kamor so sodili npr. sužnji, dečki, ženske, tujci ali poraženi sovražniki, ki so se tako znašli pod seksualno agresivnostjo nadrejenega naroda oz. osebe (vendar še zmeraj znotraj družbeno sprejemljivih okvirov).

Lezbištvo je bilo problematično v smislu patriarhalne vloge, v drugih pogledih ne. Ženska v aktivni vlogi je bila v očeh moškega nemoralna, saj naj bi imela zgolj reproduktivno vlogo. Takrat so namreč verjeli, da moško seme vsebuje celotno zasnovo človeškega življenja. Ženska je veljala kot »zemlja« za »seme«, torej pasivni partner, ki sprejme seme aktivnega partnerja.

Izražanje istospolne usmerjenosti in pasivne vloge odraslega moškega z njegovimi feminističnimi karakteristikami za prevladujoči sloj ni bilo sprejemljivo. V grško-rimski kulturi se je »poženščeno« oblačenje (transvestizem) pojmovalo v okviru pasivne seksualne vloge, torej tudi homoeroticizma. V Mezopotamiji in Siriji pa je bil transvestizem del kulta, kjer se je svečenik »spremenil« iz moškega v žensko. Vsekakor antično razumevanje preoblačenja v oblačila nasprotnega spola ne ustreza današnjemu razumevanju transvestitskega vedenja.

Antično pojmovanje homoseksualnosti je torej povsem drugačne narave kot istospolno nagnjenje razumemo danes. Kljub temu, da med njima obstajajo določene vzporednice, ostajata vsaka na svojem bregu, saj antični ljudje pojma »homoseksualnosti«, kot ga pozna današnji človek, niti niso poznali.

2. Pojmovanje homoseksualnosti v modernem kontekstu

Homoseksualnost je – prav tako kot seksualnost sama – stvar morale. Moralno vprašanje je, kako živeti kot seksualna bitja v različnospolni družbi in kako se v njej obnašati do ljudi, ki so različnih spolnih nagnjenj. V današnji družbi veljajo dvojni kriteriji za vrednotenje spolnega življenja: nasilje, nezvestoba in zlorabe na eni in ljubezen odgovornost ter empatija na drugi strani. Raziskave na področju genetike, psihologije, biologije in sociologije so pokazale, da so nekateri vzroki za homoseksualnost biološki, drugi psihološki oz. družbeni. Če so vzroki za homoseksualnost biološke narave, potem jo je potrebno razumeti v smislu biološke pogojenosti. Če pa so vzroki za homoseksualnost družbeno-kulturne narave, je potrebno upoštevati možnost, da se jo da odpraviti z ustreznimi psihoanalitičnimi terapijami.

Največ teorij o homoseksualnosti se opira na tri možne izvore: podedovanost, privzgojenost in priučenost. Freud trdi, da ležijo vzroki za homoseksualnost v ojdipovem kompleksu, kar pomeni, da se homoseksualna oseba izoblikuje kot posledica manjkajočega preseganja ojdipovega kompleksa. Lahko pa je po Freudu homoseksualnost tudi posledica narcisizma, kjer se homoseksualna oseba razume kot objekt ljubezni tako, da ima cilj doživeti ljubezen na enak način, kot jo je bila deležna pri materi. Po dr. Ivanu Štuhecu je homoseksualnost vsekakor tesno povezana z vprašanjem in problemom relacije. Seveda je treba ob tem poudariti, da vprašanje vzrokov vse do danes še zdaleč ni povsem razčiščeno in da vsi rezultati raziskav iz takšnih ali drugačnih razlogov še niso dosegli širše javnosti.

Homoseksualni in heteroseksualni odnos se po prepričanjih nekaterih avtorjev (kot je npr. Kinsey) ne izključujeta, saj naj bi bil človek v biološki osnovi biseksualno naravnan. Vendar ali je biseksualnost res biološko naravnana? Znano je, da je danes družba precej zavrta, kar se tiče homoseksualnosti. Tema je še vedno precejšen tabu, vendar počasi se vse bolj odpira tudi k bolj sproščenemu dialogu o tej problematiki.

Cerkev je homoseksualnost vedno zavračala. Pri tem se tudi danes jasno sklicuje na naravni zakon kot ga je utemeljil in razumel Tomaž Akvinski. Vemo, da je v zvezi s homoseksualnostjo prvi uporabil pojem »protinaravno« sicer že Tertulijan. Za Tomaža je protinaravno vse, kar v kontekstu spolnega dejanja ni naravnano na spočetje in rojevanje. »Celotno krščansko izročilo se vse do zadnjih desetletij trdno drži načela, da ljudje, ki čutijo izrazito homoseksualno nagnjenje, niso sposobni za zakon, in se morajo prav tako kot neporočeni s heteroseksualnim nagnjenjem vzdržati vsake spolne (genitalne) dejavnosti,« pravi Bernhard Haering v knjigi Svobodni v Kristusu in dalje v kontekstu nebiološke pogojenosti homoseksualnosti trdi, da ljudje, »ki še niso stari trideset let in so močno motivirani, morejo v mnogih primerih s pomočjo sposobnega terapevta odpraviti svoje nezdravo nagnjenje. Če je mogoče pričakovati uspeh, so to dolžni storiti.«

3. Istospolne skupnosti

Problem legalizacije istospolnih skupnosti se je pri nas pokazal kot eden pomembnejših družbeno-političnih vprašanj. Glede na to, da smo vstopili v Evropsko zvezo in da ima večina članic to področje pravno urejeno, so se nekatere gejevsko lezbične skupine odločile aktivno vključiti v pripravo zakona o istospolnih skupnostih. Poglejmo, kako imajo nekatere države urejen status:

– istospolna zakonska zveza in posvojitev otroka je v Evropi možna le na Nizozemskem in Belgiji.
– Danska je bila prva država, ki je leta 1989 registrirala istospolno partnerstvo (ne zakonsko zvezo). Partner lahko posvoji otroka drugega partnerja, ni pa možna posvojitev »zunanjega« otroka.
– Nemčija ima podobno ureditev kot Danska, vendar brez možnosti posvojitve otrok.

Predlog zakona, ki je bil predložen v Sloveniji, govori o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti, kar pomeni, da ne gre za vpisovanje v poročni register in posvojitev otrok ne bo možna. Evropska zakonodaja opravičuje legalizacijo istospolnih skupnosti na podlagi sledečih argumentacij: enakopravnost za vsa partnerstva, odprava diskriminacije in kriminalizacije, prepoved medikalizacije homoseksualnosti, spoštovanje enakih pravic kot pri heteroseksualnih partnerstvih ter možnost poroke in posvojitve otrok v istospolnih skupnostih.

Kongregacija za verski nauk v dokumentu Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami jasno pove, da je zakonsko zvezo ustanovil Stvarnik in da je deležna lastne narave, bistvenih značilnosti in namenov. Dalje trdi, da je zakonska zveza možna le med partnerjema različnega spola, ker se med seboj dopolnjujeta v medsebojnem podarjanju ter sodelujeta z Bogom pri nastajanju in vzgoji novega življenja. Nekateri utemeljujejo upravičenost homoseksualnega partnerstva s primerjavo neplodnemu heteroseksualnemu paru. Ta argumentacija se zdi do določene mere smiselna. Mnogi teologi sicer trdijo, da taka primerjava enostavno ni mogoča, vendar se je potrebno vprašati, ali je temu res tako. Mnogi preko te primerjave najdejo pot do odobravanja istospolnih skupnosti, zato menim, da so ti ljudje premalo poučeni o sami naravi obeh primerov.

Homoseksualnega para ne moremo primerjati s heteroseksualnim parom, ki ne more imeti otrok že iz vidika same fiziološkosti, saj homoseksualni par že v svoji naravni predispoziciji ni zmožen imeti otroka – za razliko od heteroseksualnega para. Torej moškemu in ženski je fiziološko že od vsega začetka dana možnost spočetja otroka, med tem ko dvema moškima ali ženskama ta možnost že na sami fiziološki ravni ni omogočena, kar na podoben način argumentirajo celo istospolno usmerjeni ljudje sami v svojem javnem Apelu proti sprejetju zakona o istospolnih partnerskih zvezah (Skupina Pogovori). Člani te skupine se opredelijo proti različnim gejevsko lezbičnim aktivističnim gibanjem, ki po njihovem poskušajo agresivno uveljavljati svoja načela in se v javnosti prikazujejo kot žrtev diskriminacije. Na spletni strani Društva legebitre namreč beremo: Jasno se zavedamo, da naše zahteve niso zahteve po posebnih pravicah ali privilegijih, temveč zahteve po enakopravnosti, enakih možnostih, enaki obravnavi, polnopravnem dostopu do državljanskih in človekovih pravic; v tem je naš kredo. Zavračamo podaljševanje statusa drugorazrednega državljanstva in v duhu resolucij Evropske unije terjamo ustrezne rešitve. S temi zahtevami ne bomo odnehali!. Po mnenju Skupine Pogovori želijo gejevsko lezbične organizacije prikazati v javnosti videz, da je zakonska zveza moškega in ženske povsem primerljiva oz. enaka istospolnim partnerstvom. Vendar zakonska zveza kot taka ne spada v kategorijo pravic, ampak v kategorijo naravno-družbenih danosti, iz česar lahko sklepamo, da ne moremo govoriti o odrekanju pravice do sklenitve zakonske zveze oz. partnerstva istospolno usmerjenim osebam.

Medtem ko beremo na spletnih straneh Društva legebitre, da se njeni člani jasno zavedajo, da njihove zahteve niso zahteve po posebnih pravicah ali privilegijih, temveč zahteve po enakopravnosti, enakih možnostih, enaki obravnavi, polnopravnem dostopu do državljanskih in človekovih pravic, pa v ustavi Republike Slovenije v 14. členu beremo: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« Kot je razvidno, ustava Republike Slovenije in zakonodaja že ščitita istospolno usmerjene posameznike tako v okviru splošnih kot konkretnih ustavnih in zakonskih uredb, v kar so prepričani tudi člani Skupine Pogovori. Seveda je iz 14. člena ustave Republike Slovenije jasno razvidno, da gre pri zahtevah gejevskih aktivistov za zahteve po priviligiranosti v naši družbi – na način, da v svojem izrazoslovju pretežno uporabljajo pojme »pravice gejev in lezbijk«, kakor, da le-te ne bi sodile v okvir splošnih človekovih pravic. S temi oznakami, kakor pravijo v Skupini Pogovori, aktivistične skupine ponižujejo dostojanstvo istospolno usmerjenih ljudi, ker jih reducirajo zgolj na seksualnost, ki naj bi po tej logiki predstavljala bistvo človekove identitete.

Na spletni strani Društva legebitre beremo tudi, da »zakon ne posega v inštitut poroke, zakonske in zunajzakonske zveze, ne spreminja jih, ne krni, na odvzema pravic in jim na nikakršen način ne zmanjšuje vrednosti. Poroke, zakonske zveze in zunajzakonske zveze bodo ljudje tudi po sprejemu Zakona o partnerski skupnosti lahko sklepali na popolnoma enak način in s popolnoma enakim obsegom pravic«. Vendar vsakemu količkaj pametnemu človeku je jasno, da Zakon o istospolni partnerski skupnosti – dolgoročno gledano – prinaša obveznost vzgojno-izobraževalnim ustanovam, da bodo morali prikazovati istospolno zvezo kot enako zvezi moškega in ženske, v kar se npr. lahko prepričamo v šolskih učbenikih držav, ki so tak zakon že sprejele. To vodi k degradaciji pomena in prevrednotenja družine kot osnovne celice družbe, kar v končni fazi vodi družbo k antropološki nejasnosti oz. zmedenosti človekove spolne identitete.

4. Sklep

Ker torej vsi vzroki za homoseksualnost še niso povsem raziskani, se moramo zaenkrat opirati na izsledke, ki nam jih ponujajo medicina, psihologija, sociologija ter ostale pomožne znanosti, da bi razumeli družbeni pojav homoseksualnosti. Tisti istospolno usmerjeni ljudje, ki želijo zdravljenje svoje spolne usmeritve, in je to glede ne njihovo stanje mogoče, jim je to zdravljenje potrebno zagotoviti. Tistim, pri katerih terapevtska obravnava ni mogoča, je treba pomagati živeti s to njihovo usmeritvijo tako, da bodo živeli v spolni vzdržnosti; oz. je potrebno – upoštevaje načelo postopnosti duhovne rasti – izkazovati veliko mero pastoralne potrpežljivosti tistim osebam, ki jim spolna vzdržnost predstavlja nepremostljivo oviro, vendar trajno živijo v spolni zvezi z enim samim partnerjem. To pa ne pomeni, da Cerkev pristaja na homoseksualno prakso, ampak gre za pristop, ki v danem primeru dopušča manjše zlo – tudi iz razloga, ker je znano, da so poleg narkomanov prav homoseksualci najbolj ogrožena družbena manjšina, kar se tiče obolelosti z aidsom.