Razmišljanje na 1 Kor 13, 4-10

Odlomek iz Pisma apostola Pavla Korinčanom 13, 4-10:

4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. 8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, 9 kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. 10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.

Ljubezen je glavni pogoj za uspešno partnerstvo in za dobre medčloveške odnose. Če se dva resnično ljubita, bosta v svojem partnerstvu srečna. Seveda tukaj spadajo tudi prepiri, a če je ljubezen med partnerjema dovolj močna, bo zdržala vse bolečine, ki jih partnerstvo prinaša. Kot vemo, je človek bitje odnosov, torej družbeno bitje. Odnos se kaže v vsem, kar nas obdaja. Človek je v odnosu celo takrat, ko je čisto sam. Ko imamo družbo, smo v odnosu z drugimi, če smo sami, smo v odnosu s samim seboj, ker produciramo misli – v bistvu smo v odnosu z lastnim mišljenjem. Družbeno bitje pa človek šele ne postane, ampak je že od samega spočetja v odnosu, pravzaprav je spočet v odnosu. Ko se zarodek razvija, je v odnosu tako, da sliši materin glas in se na ta glas odzove. Znanstveniki so prišli celo do ugotovitve, da si človek lahko zapomni melodijo, ki jo je slišal, ko je bil še v maternici. Vse to kaže na odnose.

Odnosi se kažejo v različnih čustvih in govoru, ki je pogojen s čustvi, ki se »krešejo« v odnosih med ljudmi. Obstajajo ljudje, ki nam niso povšeči; do njih čutimo odpor, prezir, sovraštvo. So pa ljudje, ki nas kar zasipajo z ljubeznijo in dobrovolnostjo. Za take ljudi rečemo, da jih kar moraš imeti rad, pa čeprav ne bi hotel. Moje mnenje je, da je za dober odnos z drugim človekom potrebna ljubezen. Človek, ki je v odnosu s teboj, bo to ljubezen zaznal. Zaznal bo, ali ga resnično ljubiš, ali pa je na tvojih ustnicah strastna ljubezen, tvoje srce pa se žene za dobičkom (prim. Ezk 33, 31). Kristjani moramo ljubiti. Ne smemo si privoščiti, da bi sovražili, saj bomo kot Jezusovi učenci razpoznavni ravno v medsebojni ljubezni (prim. Jn 13, 35). Dandanes pa je te ljubezni tako malo. Pehamo se za dobičkom, zaradi lastne koristi zlorabljamo pomen pojma ljubezni.
Zlorabe, ki se pojavljajo imajo hude posledice. Če samo pogledamo na sedanjo situacijo v ameriški politiki. Američani bodo napadli Irak iz »ljubezni« do celega sveta, saj menijo, da bodo tako ustavili tiste, ki želijo temu svetu škoditi. Kako je to zgrešeno. Apostol Pavel pravi: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje« (1 Kor 13,4). Američani delujejo s svojo politiko ravno nasproti temu. Sveti Frančišek je pred sultanom dejal, da nasilje ne bo obrodilo pozitivnih sadov. Nasilje rodi nasilje, ljubezen rodi ljubezen.

Največja ljubezen na tem svetu je ljubezen, ki jo prejemamo od očeta in matere. Oče in mati sta človeka, ki nas imata najraje na zemeljski obli. Ta ljubezen je podobna Božji ljubezni. Kljub temu pa ni brezpogojna. Starša še vedno rečeta: »Pa toliko sva se trudila zate, ti si pa tak!« Bog nam tega ne bo nikoli rekel. Bog nas tako ljubi, da je poslal na križ lastnega Sina, da bi nas z njegovo krvjo odrešil. In zakaj Jezus ni nasprotoval Očetovi volji? Zato, ker je tudi on šel iz ljubezni do nas na križ, da bi nas odrešil. Nikjer na svetu ne bomo našli take ljubezni, niti je ne bomo nikdar dosegli. Nihče pa ne pravi, da se ne splača truditi. Seveda se splača, saj bomo veliko storili, če bo naša ljubezen kanček podobna Božji. Nikomur ne smemo biti v ničemur dolžni, razen če gre za ljubezen, saj če bomo ljubili, bomo izpolnili postavo (prim. Rim 13,8). Da pa bi lahko ljubili druge, pa moramo najprej ljubiti Gospoda, našega Boga, nato pa najprej še same sebe (prim. Mt 22, 34-40).

Ljubezen se med partnerjema izraža tudi na spolen način. Dandanes je tudi ta najsvetejša oblika ljubezni zlorabljena. Izrabljajo jo v komercialne namene, za hedonistične užitke, itd. Mladi zapadejo v spolnost pred poroko. Spolna združitev partnerjev je krona njune ljubezni. Šele ko sta partnerja poročena se sme govoriti v negrešnem spolnem občevanju, razen seveda v primeru kakšnih zlorab spolnega občevanja. Cerkev se bori ravno proti zlorabi le – te oblike kazanja ljubezni med ljudmi. Le nevedni tegà še vedno trdijo, da je po Cervenem nauku vsakršna spolnost greh.

Ljubezen kot tako tudi ne bi opredelil kot solidarnost, saj s sociološkega vidika, kot je to definiral Emile Durkheim, solidarnost pomeni samo sociološko delitev dela. Prav tako menim, da je solidarnost prej državno sredstvo prisilnega pomaganja med seboj, kar pa nima nič opraviti z ljubeznijo. Ljubezen ni solidarnost, je pa potrebna za dobro opravljanje solidarnostnih del.