Philosophia

filozofija

Če hočemo definirati pojem filozofija, moramo le-tega najprej razčleniti na dva pojma iz katereih je pojem filozofija sestavljen. Iz pojma filozofija lahko dobimo dva grška pojma. To sta filos (prijatelj) in sophia (modrost). Sophia drugače pomeni tudi vsakršno praktično spretnost. Dobesedno pojem filozofija pomeni ljubezen do modrosti, znani slovenski filozof dr. Tine Hribar, pa jo prevaja tudi kot rado-vednost. Pojem v tem smislu prvi uporabi Heraklit.

Pri filozofiji gre za iskanje odgovorov na temeljna vprašanja človeka in sveta, vprašanja o njunem izvoru in tudi o utemeljenosti našega razmišljanja oz. govorjenja o tem. Tekom iskanja odgovorov so se skozi zgodovino oblikovali razni filozofski sistemi. S tem je pojem dobil povdarke glede na to, kaj je posameznemu filozofu pomembno kot temelj resničnosti.

Kaj je gnalo človeka k filozofiji? Človek je simbolično bitje, človekova simboličnost pa je podlaga za mit. Mit je kompleksen pojav pri vseh prvotnih ljudstvih in kulturah, posebno pri Grkih (izjema so Izraelci). 6. st. pr. Kr. je za Grke podobno pa tudi za druge narode in njihove kulture, prelomno, ko se začne pojem mita zaradi družbenih sprememb preoblikovati oz. različno razumevati, iz česar nastane potreba po novih razlagah, kar omogoči filozofijo. To pa ob enem pomeni, da se ruši ravnovesje med nočjo in dnevom, med podzavestnim in zavestni, med obvladljivim in neobvladljivim v naravi in človeku. Torej filozfija ima svoj začetek v mitičnem mišljenju. Začetek pa je čisto nekaj drugega kot izvor. Začetek je zgodovinski. Naslednikom prinaša rastočo množico domnev, ki omogočajo mišljenje. Izvor pa je vedno vir iz katerega črpamo, vir iz katerega današnja filozofija more razumeti predhodnje.

Izvor filozofije je čudenje, kot pravi Platon. S svojimi očmi smo deležni opazovanja sveta. Iz opazovanja Sonca, nebesnega svoda, Lune, izvira nagon po preiskovanju vesolja. Iz tega se je razvila filozofija. Torej čudenje sili človeka k filozofiranju, kajti človek, ki se čudi, mora to svoje čudenje pojasniti, kar pa stori tako, da svoje besede nujno veže na pojem, ki je povzročilo čudenje (Aristotel). Ko tako s pojasnjevanjem pojmov zadovoljujemo svoje potrebe, se pri tem pojasnjevanju kmalu pojavi dvom. Filozof mora biti v svojem mišljenju in spoznanju kritičen. Na vsako postavljeno trditev se mora vedno vprašati “zakaj” in “kaj pa če”. Čutno zaznavanje je pogojeno z našimi čutili, vemo pa, da so naša čutila lahko varljiva. Enako velja za naše umsko spoznavanje. Naši miselni vzorci se zapletajo v neprestana in nerešljiva nasprotja. teza, ki jo bomo postavili se bo slej ko prej srečala z antitezo. Edina teza, v katero ne morem podvomiti je moja lastna eksistenca. Descartesov stavek “Mislim, torej sem” je gotovost brez vsakega dvoma, kajti če sem prevaran, sem prevaran v svojem mišljenju. Vendar vseeno je radikalni dvom pogoj resničnega filozofiranja. Ko se v svojem dvomu oz. ko skušam s svojim dvomovm priti do gotovosti v spoznavanju stvari v svetu, sem usmerjen v stvari in ne mislim nase, ne na svoje cilje, srečo in blagor, marveč pozabim nase in to spoznanje me zadovoljuje.

Vprašanje kaj je filozofija in koliko je vredna, je sporno. Filozofija je stvar, ki zadeva slehernega izmed nas, zato bi morala biti preprosta in razumljiva. Žal v večini primerov ni tako. Filozofija ni nauk, je dejavnost. Kdor se ukvarja z vprašanjem kaj je filozofija, se že dejansko ukvarja s filozofijo. Če pri filozofiji želimo najti končni odgovor na neko zastavljeno vprašanje, ga žal iščemo zaman, ker filozofija ni veda, ki bi z razglabljanjem prišla nekemu problemu do konca. Tu ostajajo debate vedno odprte za naslednje rodove. Ravno zaradi tega filozofija povzroča sive lase tistim, ki prisegajo na znanost. Pri filzofiji gre za razliko od znanosti za celotno bistvo človeka, med tem, ko pri znanosti govorimo le o enem oz. posameznih predmetih. Filozofija predpostavlja razvoj znanosti. Filozofija nastopi pred vsako znanostjo tam, kjer je človek buden. Pri znanosti se priznava, da so učenje, šolanje in metode pogoj razumevanja, pri filozofiji pa se zahteva, da se razume takoi in da se lahko v njej takoj udejstvujemo; seveda mora biti vsako mišljenje izvorno. Tega izvornega mišljenja se lahko naučimo pri otrocih.

kant

Heidegger meni, da filozofiramo šele takrat, ko smo v pogovoru s filozofi, torej ko z njimi spregovorimo tisto, o čemur oni govore. Temu pogovru pravimo razgovor kot dialog. Pri tem je eno ugotavljati mnenja filozofov in jih opisovati, spet drugo pa je kar oni povedo. Najbolje definira pojem filozofije Kant, ki pravi, da je filozofija sistem filozofskih oz. umnih spoznanj iz pojma. Toda ta diefinicija ni popolna, zato je dodal, da je filozofija znanost o poslednjih smotrih človeškega uma. Šele ta pojem okiti filozofijo z dostojanstvom, ki si ga zasluži; tako postane absolutna vrednota. Kant razdeli filozofijo na štiri bistvena vprašanja:

1. Kaj lahko vem?

2. Kaj naj storim?

3. Kaj lahko upam?/ Kaj smem upati?

4. Kaj je človek?

Vsa štiri vprašanja se naslanjajo na filozofsko antropologijo ali kot jo imenuje Kant racionalno psihologijo. V bolj občem smislu pa na prvo odgovori metafizika, na drugo morala, na tretje religija in na četrto antropologija.

Brez znanja nihče ne more postati filozof, prav tako tudi znanja ne bodo nikogar naredila filozofa, dokler ne bo rdeča nit vseh spoznanj in spretnosti pripeljala do vpogleda v harmonijo le-teh z največjim smotrom človeškega uma. Če hočeš biti filozof, pravi Kant, se moraš naučiti filozofiranja, to pa narediš le z vajo in sebi lastno rabo uma. Pravi filozof mora misliti s svojo glavo, ne pa misliti suženjsko in oponaševalsko.

Nietzsche

Filozofijaje, če naredimo epilog vsega prej ugotovljenega, znanost, ki pozna vse vzroke. Znanje, ki ga imamo mora biti med seboj povezano, da dobro razumemo svet okoli nas. To je bistvo oz. predmet filozofije. Pri filozofiji gre za to, da se človek v današnjem svetu znajde s pomočjo vzrokov.

Literatura: Kant, Heidegger, Wittgenstein, Jaspers

Dodaj odgovor