Ljubezen otopli še tako zamrznjeno srce

Že nekaj časa mi je všeč pesem neke gothic metalske skupine Autumn z naslovom Gallery of Reality. Tako glasba, kot tudi besedilo pesmi me izredno nagovarjata. Tudi ženski vokal je presenetljivo dober. Besedilo gre takole:
The temperature sank below zero
And the seas became giant mirrors
And trees formed a crystal splendour
The world is frozen to the core

Take my hand and walk with me
Through the corridors of snow and ice
Through a gallery of reality
History unfolds before your eyes

There, between the exhibited bodies
Framed by frozen blood
Her skin scabrous, once so soft
That must be the one, the one I once loved

ice

Kaj mi torej pesem pove?

Prva kitica prikazuje mati naravo, ki zmrzuje, morja postanejo velikanska ogledala in drevesa tvorijo kristalne podobe – svet je zmrznil do svoje najbolj globoke notranjosti, do biti je zmrznil. Ta svet, ki ga prikazuje prva kitica se zdi lep – vemo, da je pozimi prisotna resnična idila in da se vse skupaj zdi romantično, kljub temu, da vemo, da je zunaj mraz in da vse zmrzuje. Lepo je biti v varnem zavetju, dokler nas nič ne ogroža. Prva kitica me spominja na lepoto in varnost objema Jezusa Kristusa, ki zagotavlja:”In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” (Mt 28,20)

A ta zgoraj idealizirana podoba ne sme ostati v neki sanjavosti večnega trenutka varnosti in blaženosti, celo getoiziranosti krščanskega življenja. Ne. Kristjan mora stopiti v konkretno situacijo, ne sme biti zasanjan, hoditi mora s Kristusom (Take my hand and walk with me) skozi svet, ki je krut in mrzel (Through the corridors of snow and ice), se soočiti z vso resničnostjo življenja (Through a gallery of reality), tako da se mu razodene vse življenje tega sveta (History unfolds before your eyes), kamor bo lahko ponesel veselo oznanilo, kar pa v vsej tej življenjski resničnosti ni lahko, na kar opozarja tudi Jezus sam, ko pravi:”Glejte pošiljam vas kakor ovce med volkove.” (Mt 10,16)

Zadnja kitica nam spregovori o hladnokrvnih medčloveških odnosih (There between the exhibited bodies framed by frozen blood), ki tako slabo vplivajo tudi na svet sam, ki iz lepote prihaja v svet, ki je krut (Her (planet Zemlja op.S.E.) skin scabrous, once so soft) in ob vsem tem spoznanju krutosti sveta, vsi hrepenimo po tisti izgubljeni lepoti, ki bi jo tako radi vzpostavili (That must be the one, the one I once loved), a žal večkrat na sebi še bolj škodljiv način, kot bi pa to lahko naredili, če bi poznali, da Bog je Ljubezen in s tem otoplili medsebojne odnose in odnos do narave same.

Dodaj odgovor