Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel (Mt 16,25)

Te dni je aktualna zgodba o Abdulu Rahmanu, Afganistancu, ki se je spreobrnil iz Islama v krščanstvo, zaradi česar afganistanske oblasti zahtevajo, v skladu s šeriatskim pravom, smrtno kazen za opustitev Islama.


Zgodba kar živo naslika preganjanja kristjanov, ki so se dogajala v zgodovini. Znano je, da se je kmalu po Jezusovi smrti začelo preganjanje, ki ga je sistematično vodil Savel, ki ga kasneje poznamo pod imenom Pavel in je tudi sam kasneje umrl pod cesarjem Neronom okoli leta 64 n.št. mučeniške smrti zaradi nauka Jezusa Kristusa. Prvi krščanski mučenec je bil sv. Štefan, čigar poročilo smrti najdemo v Apostolskih delih (prim Apd 7, 54-60). Kasneje iz zgodovine dobro vemo, kakšna preganjanja so se dogajala pod Neronom, Dioklecianom in ostalimi imperatorji. Znano je, da je Neron, ko je spustil nad kristjane v Koloseju, leve, rekel, medtem, ko so kristjani pod levjimi šapami umirali s pesmijo in molitvijo na ustih, da to ni nobena zabava, ker je hotel kričanje prestrašenih kristjanov, ki umirajo v strašanskih bolečinah. Prizor odlično prikaže tudi znani film Quo vadis! Znano je tudi, da sta zemlji, na katerih stojita Kolosej in Trg sv. Petra, prepojena s krvjo prvih krščanskih mučencev, ki so dali življenje za Kristusa. Ti mučenci so bili seme novih kristjanov – in so še!

Tudi danes se dogajajo preganjanja. Nam najbližji mučeniki so recimo nadškof Vovk, Hrvat Stepinac, Grozde, itd. Spomnimo pa se tudi pred kratkim, ko so se muslimani vzdignili zaradi spornih karikatur, v Turčiji umorjenega katoliškega duhovnika, ki ga je neki mladoletnik ob vzklikih “Alah je velik!” ob molitvi ustrelil. Tudi fizičnega napada na slovenskega duhovnika se spomnimo, ki se je prav tako v povezavi s karikaturami zgodil v Turčiji.

Preganjanje pa se dogaja tudi v vsakodnevnem življenju, ko se tako ali drugače ljudje posmehujejo kristjanom, jih žalijo z vsem mogočim, bodisi v oddajah kot so Tednik ali Preverjeno, bodisi po časopisih, bodisi na Forumih Katoliške Cerkve ali tudi tule na blogih Dela.

Zahod se trudi, da bi pomagal Abdulu Rahmanu. Tudi papež Benedikt XVI. je pisal afganistanskemu predsedniku Hamidu Karzaju in ga opozoril na svobodo vesti in svobodo veroizpovedi, predvsem pa na dostojanstvo človekovega življenja. Abudl Rahman je sicer izjavil, da je pripravljen umreti za krščanstvo, kar pa ne pomeni, da bo umrl za neko religijo, ampak za Gospoda Jezusa Kristusa. Afganistanski islamski kleriki pa so afganistanske oblasti pozvali, da naj se ne uklanjajo Zahodu in da bodo, v primeru, da Abdula oprostijo, nahujskali ljudstvo, da ga razčetverijo.

V takih primerih nas tolažijo besede zapisane v naslovu tega sestavka, saj nas v njih Gospod sam tolaži, da kdor bo izgubil življenje zaradi njega, da ga bo našel. Tudi zoper Jezusa je bilo ljudstvo nahujskano od velikih duhovnikov. Tudi Jezusa so “razčetverili” na križu. Apostol Pavel, ki sem ga zgoraj že omenil, pa je dejal v pismu Filipljanom:”Mihi enim vivere Christus est et mori lucrum,” kar pomeni “Življenje je meni Kristus in smrt dobiček!”

Te besede pa so tudi moje geslo, ki ga lahko vidite tako tukaj, kot tudi na Forumih Katoliške Cerkve na Slovenskem!

 

Opomba: Napisano meseca maja.

Dodaj odgovor