Glej, vse delam novo! (Razmišljanje ob velikem petku)

Evangelij po Luku 23,44-49
Jezusova smrt
(Mt 27,45–56; Mr 15,33–41; Jn 19,28–30)
44 Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, 45 ker sonce ni dajalo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. 46 Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. 47 Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« 48 In vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, in so videle, kar se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih. 49 Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm in so to gledale.

Te dni smo zazrti v križ, na katerem visi mrtev zveličar. Za rimski in grški svet, t.j. za pogane, je bil križ znamenje največje sramote, za Jude pa znamenje največjega pohujšanja, saj so na njem usmrtili vedno le najhujše zločince.

V to družbo je padel tudi Jezus sam. Zakaj so Judje izročili Jezusa, če je on tisti mesija, katerega vemo, da so pričakovali?

Iz evangeljskih zapisov vemo, da so Jezusa hoteli obtožiti bogokletja, ker je v Božjem imenu odpuščal grehe in se razglašal za Božjega Sina – še več, Janezov evangelij nam ga razodeva kot Boga samega, saj pravi o sebi:”Jaz sem.” (Jn 8,28 ) Enako se Bog razodene Mojzesu v gorečem grmu, ko ga Mojzes vpraša kaj naj reče ljudstvu, kdo ga pošilja. Bog mu odgovori:”Reci jim Jaz sem me pošilja.” (2Mz 3,14)

Vemo, da se Pilat na verske zadeve Judov ni oziral, zato so nanj pritisnili politično. Judje so tudi sicer pričakovali mesija, ki jih bo politično osvobodil izpod rimske okupacije. Bili so ideološko zaslepljeni. V skladu s tem so si ustvarili tudi napačno podobo o Bogu. Postali so leni in malopridni služabnik, ki ga srečamo v priliki o talentih (Mt 25,14-30). Tudi ta je bil sojen zaradi svoje napačne, lahko bi rekli ideološke, podobe svojega Gospodarja. Za tako napačno gledanje pa je kriv greh. Zato nihče izmed nas ni imun pred to napačno podobo Boga.

Teža greha pa je težka, kar nam pričuje tudi pobožnost križevega pota, kjer Jezus trikrat pade pod križem. Krščanstvo ni življenje, kjer bi z eno napako zapravil vse, ampak je življenje, ki je polno padcev od katerih se lahko po zasluženju križanega vedno znova pobiramo. Po križu nas Bog objema s svojimi razprostrtimi rokami, s križem nam kaže pot v Nebeško domovino, ki gre preko njegovega telesa. Daje pa nam tudi piti iz studencev iz katerih prihajajo zakramenti, ki nam jih deli Cerkev. Le po milosti zakramentov lahko pridemo do zrenja te velike skrivnosti križanega, ki je pokazal, da v ljubezni ni prostora za razne klasifikacije, da ni pomembno ali klošar ali bogatin, ali moški ali ženska, ali črn ali bel…, skratka veličina in ljubezen križa nam kažeta, da je vsaka ideologija odveč in da je vse kar velja vera v Gospoda.

Le z vero bomo lahko priznali, kakor v zgornjem berilu prizna stotnik:”Zares, ta človek je bil pravičen!” ali kot nam prikaže evangelist Marko, kjer stotnik izpove:”Zares, ta človek je bil Božji Sin!”(Mr 15,39) in vstopili v novo stvarjenje, ki ga že evangelist Janez nakaže v uvodu v svoj evangelij in ga kasneje popiše tudi v Razodetju, kjer govori o tem, da je videl novo nebo in novo zemljo, kjer ne bo več smrti, žalovanja, vpitja in bolečine in kjer Jezus sedeč na prestolu pravi:”Glej, vse delam novo!” (Raz 21,1-8 ).

Novo stvarjenje pa poteka ravno v dogodkih, ki smo jim te dni priča in je možno le v pristnem življenju v duhu evangelija. Seveda pa le za tiste, ki to spremljajo z globoko vero in ljubeznijo do križanega, za ostale pa žal to ostaja še vedno velika nespamet.

AMEN!

Dodaj odgovor