Dokazovanje Božjega bivanja je nepomembno – vse kar velja je vera!

Dokazovanje temelji na nečem otipljivem, materialnem, razumskem,… Vera pa temelji na nečem predrazumskim, čustvenim, intuitivnem. Človek kot umsko bitje seveda bolj teži k materialnosti, kot pa k nečemu, kar se ne da videti. Je pa tudi odprt k transcendentnemu, kar kaže tudi na nekakšno zaupanje v to smer.

Mnogi so hoteli Boga dokazati in mnogi ovreči ga. Bog je mrtev, je znani citat, zame največjega filozofa vseh časov, Friedricha Nietzscheja. Menim, da je ta njegova misel danes močno prisotna v družbi, a žal, po mojem mnenju, napačno razlagana.

Ni mrtev svetopisemski Bog, ni mrtev Bog, ki se nam razodeva, ni mrtev Bog, ki se je razodel Pascalu in ni mrtev Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, ampak je mrtva podoba Boga, ki smo si jo mi sami ustvarili, po Nietzscheju. Bog, ki smo si ga mi ustvarili je še kako živ. Črni malik, ki smo ga skozi stoletja oblikovali je dobesedno vrgel s prestola in obglavil Jahveja. Sedaj pa mu še pljuva v obraz in ga razglaša za mrtvega. Ljudstvo (čreda) pa slepo verjame.

Vere v črnega malika ne potrebujemo. Potrebujemo samo njegovo stalno dokazovanje, saj bi brez tega kaj kmalu potonil v globoko brezno pozabe. Tega »Boga« dokazujemo mi sami, ne dokazuje se nam on sam. Ustvarili smo nekaj, kar je popolnoma odvisno od nas in se temu podredili in tako postali nesvobodni in sužnji lastne stvaritve. Lepo vas prosim! »Bog«, ki ga vidim, ki ga lahko otipam ni nikakršen Bog, ampak zgolj spakedranjščina človekovega uma, ki se je spečal z napuhom in na žalost postal sam sebi žrtev. Ta »Bog« je v svetu dokazan absolutno.

Tomaž Akvinski uporablja za dokazovanje božjega bivanja pet poti (predvidevam, da je bralcem stvar poznana, zato ne bom razlagal), Anzelm Canteburyski pa uporabi za dokaz božjega bivanja ontološki dokaz, ki poenostavljeno pravi, da če Boga mislim, imam o njem idejo, že zaradi tega mora obstajati. Moram reči, da me nihče od njiju ni prepričal. Zdi se mi, da sta hotela Boga umsko utemeljiti, to pa se seveda ne da, zato mi je v tem kontekstu bližje Wittgensteinova trditev, ki pravi, naj raje molčimo o čemer ne moremo govoriti. Seveda pa Tomažu in Anzelmu nič ne očitam, saj verjamem, da sta se tudi onadva zavedala te pomanjkljivosti, ki sta jo storila, saj taka veleuma preprosto ne moreta biti tako naivna. S tem pa sta sveda pripomagla k ustvarjanju črnega malika.

Nasprotno od Wittgensteina sem mnenja, da se o Bogu da veliko povedati, potrebno je le najti pravo govorico, s katero bomo o njem govorili. Bog namreč kljub svoji nedosegljivi presežnosti ostaja dosegljiv človeku, vendar ne v polnosti. Menim, da je edini in najboljši vir za govor o Bogu Sveto pismo.

Dokazovanje božjega bivanja ni pomembno s strani človeka, ampak s strani Boga. Torej ni pomembno, da človek dokazuje božje bivanje, saj se nam Bog sam razodeva in dokazuje. Če samo skočimo na travo in odtrgamo travno bilko in si jo ogledamo… Le totalno zaslepljen človek lahko še trdi, da Boga ni! Tudi iskanje Boga je napačno, saj se nam je treba le znati odpreti, vendar s tem ne mislim, da se gremo neko lenobno stanje. Ko znamo to, nas bo Bog sam poiskal. Iskanje pa nas lahko pripelje v zmote in zablode. A vendar paradoksalno pomeni biti vernik iskalec Boga. Kaj naj bi pomenil ta paradoks?

Vernik je iskalec Boga v smislu odprtosti, ki daje možnost, da Bog sam pristopi k njemu. Šteje torej pred vsem odprtost, ideja je premalo.

Brez dokazovanja božjega bivanja, s strani Boga, ki nam dokazuje tudi to, da smo mi odvisni od njega, ne pa on odvisen od nas, pa bi bila tudi vera brez vsakršnega pomena.


Dodaj odgovor