Lepi modri oblaki in dan obsijan s soncem -
vse skupaj je izginilo in se pogreznilo v neznatne temine.
Že pred časom temačna slutnja
je dobila jasno podobo in napadla z vso silo.
Kot da bi zaprl škatlo se je zgrnila tema
in nekoč jasna luč, ki je sijala, je bledela…
…ves čas je bledela, dokler ni ugasnila tudi ona.
Zadnje upanje na boljši dan…
Pred enim letom smo dočakali referendum o RTV-ju. Po zelo slabi udeležbi je bila odločitev tesna v prid novemu zakonu, ki je začel veljati lani novembra. Referendum je zahtevala opozicija, ki pa je po mnenju nekaterih ravno z zelo nizko udeležbo dobila klofuto; to naj bi še zlasti veljalo za LDS, kateri je takrat predsedoval še Anton Rop.
V Italiji bi LDS in SD morali sami kriti stroške referenduma, ki sta ga zahtevali, saj je bil več kot očitno nepotreben, kar so dokazali tudi državljani. V Italiji mora biti udeležba na referendumu 50%, da ga krijejo iz državnega proračuna!
Zanimivo je bilo po znanih rezultatih poslušati izjave, še zlasti s strani opozicije in pa ostalih, ki so bili proti zakonu. Tesen izid so vsi po vrsti komentirali kot njihovo zmago in dokaz, da je bil predlagani zakon s strani vlade pravi debakl. Mogoče je zakon res slab, a vseeno je korak naprej v razvoju RTV-ja kot javne in pluralne institucije. Še najbolj pa se mi je takrat zdela hecna izjava nekoga, ki so ga na ulicah anketirali, ko je rekel, da izbiramo med kugo in kolero. Torej…Katera je boljša?
Znano je tudi, da se je v podporo zakonu jasno izrekla tudi Katoliška Cerkev na Slovenskem, in sicer preko Komisije za pravičnost in mir z dr. Antonom Stresom na čelu. Opozicija je to potezo ostro napadla in to razumela kot napoved t.i. kulturkampfa. S tem je opozicija jasno diskreditirala legitimnega partnerja v dialogu o zakonu (in še čem). Katoliški Cerkvi je očitala umešavanje v politiko, česar pa vsak razumen človek ne dojema, kot je hotela zadevo prikazati opozicija, ki je trdila, da je Cerkev s to potezo močno vplivala na izid referenduma. S tem pa opozicija grobo žali vse vernike Katoliške Cerkve, češ da ne znajo razmišljati s svojo glavo in po svoji vesti odločati.
Reakcija na potezo Cerkve je bila tipično totalitarna oz. platonistična. Po Platonu se o nečem lahko izrekajo samo tisti, ki imajo o dotični stvari vedenje. Vsi ostali so izvzeti iz dialoga. Očitno opozicija misli, da so ti, ki so imeli vedenje samo oni sami, drugi pa se niso imeli kaj izrekati o zakonu. Kako to spominja na komunistični totalitarizem!
Opozicija je seveda pozabila, da je dialog v demokratični družbi namenjem vsem, še zlasti, ker je danes pretok informacij hitrejši in do njih lahko dostopa kdorkoli in kjerkoli (internet, radio, tisk…), kar pa v antični Grčiji ni bilo mogoče. Zato je treba Platona obravnavati kot zgodovinsko pogojenega. Danes ga je žal ali pa na srečo povozila pravica do svobode govora, ki je mogoče res znižala nivo dialoga, a temu se pač ne moremo izogniti v demokraciji.
Ko tako delam refleksijo o zakonu RTV-ja, se mi je zdelo, da je bil referendum še tisti zadnji oprijem LDS-a, ki je bil v hudi krizi. Zdaj pa opozicija za obletnico referenduma podaja interpelacijo proti kulturnemu ministru Simonitiju! Upravičeno?
Moj prvotni blog, na blokec.si se imenuje Na dlani. Zanimivo je, da človek ne more vedeti kdo vse to bere, niti koliko ljudi to bere. Trenutno so se tam podpisali v parih dneh štirje dokaj redni bralci mojega bloga. To so ljudje, ki jih tudi sam redno prebiram in njihove zapise in razprave cenim, prav tako pa tudi njih same. No, kot rečeno sem tudi administrator Forumov Katoliške Cerkve na Slovenskem, kar daje mogoče mojemu blogu še dodatno začimbico zanimivosti, kar se da sklepati k članku Desno od interneta, ki ga je v 37. številki Mladine napisal novinar Max Modic in kjer mi je namenil znatno več prostora, kot pa celo škofu Stresu. 37. številka Mladine je izšla 9.9.2006. Od takrat naprej dobivam različna sporočila na svoj elektronski poštni predal, pa tudi danes mi je administrator blokca.si poslal sporočilo, da je v mesecu septembru branost mojega bloga Na dlani, nenavadno poskočila. Kaj naj rečem na to? Zanimivo! Ne vem komu se zahvaliti…Bogu najprej, to vsekakor. Nato najbrž temu, da imam možnost biti administrator Forumov RKC, potem pa najbrž še temu, da imam možnost pisati blog in pa seveda Mladini, ter g. Modicu, da mi je naredil ogromno reklamo!
O homoseksualnosti sem v preteklem obdobju že pisal, in sicer sem razglabljal o zgodovini homoseksualnosti in sedanjem stanju v Sloveniji, ko se zahteva določen zakon, s katerim bi omogočili istospolnim parom registracijo zakonske zveze. Ko sem bil še na Delovem blogu, sem tam s prispevkom sprožil ogromno polemiko. Označen sem bil za homofoba, kretena, katolibana, fanatika, katoliškega plačanca in še marsikaj. Tudi o Islamu sem že pisal, in sicer v povezavi z zloglasnimi protesti muslimanov v zvezi s karikaturami preroka Mohameda. Pisal pa sem tudi o ljubezni in o Bogu. Torej nič novega, pa vendar…
Zadnje čase se je v raziskavah o vzrokih za homoseksualnost pojavilo kar nekaj novih raziskav. Naj omenim samo dve teoriji. Prva govori o tem, da naj bi človek postal homoseksualec zato, ker mati že v prenatalnem obdobju zavrača plod in tako vpliva na razvoj in posledično tudi na spolno identiteto človeka. Druga pa pravi, da je homoseksualnost pogojena s prevelikim izločanjem določenega hormona med nosečnostjo, kar povzroči pri otroku homoseksualnost.
Torej obe teoriji potrjujeta tezo, ki jo slišimo iz ust homoseksualcev, da so se taki že rodili. Pa vendar je razlika med tema dvema teorijama, ki v znanstvenem proučevanju še ni bila nikoli premostljiva in najbrž še nekaj časa ne bo. Namreč prva teorija, ki govori o zavračanju ploda s strani matere je čisto sociološko-psihološka, kar pomeni, da po tej teoriji naj bi bila homoseksualnost stvar družbeno-psiholoških faktorjev, ki vplivajo na človeka, kar posledično pomeni, da se homoseksualnost da tudi zdraviti z ustrezno psihoterapijo. Druga teorija, ki govori pa o tem, da gre za preveliko izločanje določenega hormona med nosečnostjo, pa sporoča, da je homoseksualnost čisto biološkega porekla, a tudi iz tega sledi, da bi lahko z določenimi medicinskimi posegi med nosečnostjo lahko zmanjšali izločanje “spornega” hormona in tako svet, na žalost ali pa Bogu hvala, prikrajšali za kakšnega homoseksualca.
Naj na tem mestu opozorim, da moj današnji zapis ne želi biti žaljiv do kogar koli, ne želim zganjati nestrpnosti do drugačnih, ker sem na nek način tudi sam drugačen in je vsak človek kot subjekt edinstven in enkraten, torej drugačen. Ta drugačnost pa se v svetu srečuje med seboj in nekako mora najti ustrezno formulo sobivanja. Pa vendar bo mogoče na pravkaršnje opozorilo kak stavek znotraj tega zapisa za koga mogoče sporen in se bo mogoče celo kdo znašel in me tožil pri ombudsmanu Hanžku, za katerega vrjamem, da si bo vzel čas, da se bo ukvarjal z nekim “čudaškim” zapisom, zraven pa zanemarjal resnične probleme, ki mu ležijo pred nosom. No, kakorkoli, pregovor pravi:”Tudi slepa kura zrno najde.”
V drugi polovici dvajsetega stoletja se je zgodila t.i. seksualna revolucija. Zelo dobro jo uprizarja film o tajnem agentu Austinu Powersu, ki ga skoraj v mejah normale odigra znani igralec Mike Myers, ki ima tudi posrečeno ime, katerega je nosil zloglasni klavec v filmih Helloween. Prav tako se je prej kot psihična motnja, homoseksualnost umaknila iz zdravstvenih klinik. Homoseksualnost je postala nekaj normalnega, kot je recimo normalen sadomazohizem v spolnih nasladah dveh ljudi. Tako je tretirana tudi danes. Nobena raziskava še ni potrdila, da bi bila homoseksualnost motnja ali da bi bilo to stanje biološke determiniranosti – zgornje omembe zadnjih dveh teorij sta zelo zgovorni.
Če gledamo zadnje statistike o prebivalstvu v Evropi, bomo kaj hitro ugotovili, da nataliteta izjemno hitro upada. Sam sicer ne vem koliko se EU sploh trudi, da bi spodbudila k rasti prebivalcev, vem pa, da k temu zelo močno pripomore Katoliška Cerkev – vsaj vidno in javno se trudi. V Sloveniji imamo še vedno v ustavi člen, ki govori o tem, da je splav pri nas dovoljen. Roko na srce, s prepovedjo splava ne bi naredili ničesar. Ogrozili bi poleg otrokovega življenja tudi življenje matere, ker bi obiskovale razne mazače, ki bi opravljali to mesarsko delo kar po domače. Pa vendar je moteče, ko se govori o pravici do splava, ko pa je to vendarle svoboščina in ne pravica. Seveda odprava takih in drugačnih zakonov najbrž ne bo naredila veliko. Problem je v tem, da je treba spodbuditi mišljenje ljudi, ki bo naravnano na to, da bodo odprti za družino.
Pravkar berem knjigo Oriane Fallaci – Moč razuma, kjer svari pred islamizacijo, ne samo Evrope, ampak kar celotnega sveta. Mnogi jo obtožujejo, da pretirava. Je črna ovca za tiste, ki si želijo nekako mirno integracijo Islama v demokratični Zahod. Avtorica našteva cel kup stvari, ki so sporne pri “kolaboriranju” z Islamom, kot to imenuje. Ena od spornih zadev je tudi ta, da Islam ne pozna ločenosti verskih skupnosti od države, kar jasno pove tudi Ahmed Pašić v svoji knjigi Islam in muslimani v Sloveniji. Fallacijeva pove, da v Veliki Britaniji obstaja neko društvo za priseljene muslimane, ki imajo svoj parlament, ter da se zavzema za Islamsko Veliko Britanijo, ki bi bila podrejena šeriatskemu pravu. Fallacijeva tudi poudari, da v zgodovini širjenja Islama nikoli to ni bilo po mirni poti, ampak tako, da so muslimani, kamor koli so prišli pobijali neverne Jude in kristjane, ki so jih imenovali – psi. Zanjo so križarske vojne (vsaj sprva) logična poteza proti nasilni islamizaciji Evrope. Avtorica trdi, da tudi danes ni nič drugače in ob tem navaja teroristične napade in njih vodje, kot so Bin Laden, Arafat (ki pa je že pokojni), Hussein…
Avtorica pa tudi navaja, da je bila v Švici tožena zaradi tega, ker je v eni izmed kolumen izjavila, da se muslimani plodijo kot podgane. Evropa je pod pritiskom islamizacije, to je dejstvo. Vsi si prizadevamo, da bi se Islam nekako mirno integriral v Evropo. Nekateri intelektualci celo govorijo o nekem demokratičnem ali evropskem Islamu, ki naj bi spoštoval splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Medtem pa mnogi islamski voditelji govorijo o tem, da je treba izkoristiti demokratični sistem, da bi po njem lahko prišlo do demokratične uvedbe šeriatskega prava.
Torej Islam ima dve možnosti. Preplavil nas bo nasilno, kot je to že storil. Utrujena in prebivalsko oslabljena Evropa bo klonila pred ogromnimi islamskimi narodi. Preplavila nas bo z rodnostjo in preko demokratičnega sistema prišla do popolnoma islamske Evrope. In ob stanju, kot je sedaj, nismo daleč od Nostradamusove napovedi, da bodo kamele pile vodo iz Rena.
Z vidika, da obstaja velika realna možnost, da Islam preplavi Evropo, je logično, da je boj za pravice homoseksualcev sporen, saj oni nič ne prispevajo k rodnosti v Evropi in so t.i. suha veja. Poleg tega, imam občutek, da hočejo homoseksualci izkoristiti tolerančnost liberalne Evrope, da bi iztržili zase tisti maksimum, ne zavedajo pa se, da se v prihodnjih letih lahko stvar bistveno spremeni, če Evropa postane Islamska. Takrat jih ne bo nihče spraševal, nihče se ne bo pripravljen pogovarjati, dialoga ne bo. Bodo samo kamenjanja, obglavljenja in mogoče celo natikanja na kole. In oni še udrihajo po Katoliški Cerkvi, ki jih v nobenem pogledu življenjsko ne ogroža in ima celo posebno pastoralo za istospolno usmerjene, ki jo pri nas vodi duhovnik Tomislav Roškarič.
In mi zna kdo sedaj citirati iz Svetega Pisma v 3Mz, kjer piše, da kdor leži z moškim kakor se leži z žensko, da naj bo usmrčen in mi tako primazati k zgornjemu odstavku miselno zaušnico. Po tem naj bi bil Bog, ki nas je ustvaril, ustvaril tudi homoseksualce, kasneje pa jih ukazal pobiti, v protislovju s samim seboj oz. z Jezusovim oznanilom, ki ga tako lepo povzame apostol Janez v svojem pismu: Bog je ljubezen.
Je torej potrebna v skladu s tem, kar danes pišem nasilna diskriminacija gejev, kot smo ji bili priča po letošnji Paradi ponosa, ki je bila v soboto, ko so v bližini Metelkove brutalno pretepli dva geja? Je potrebno, da se tako, kot v Mariboru dogajajo napadi na homoseksualce, in to celo z orožjem? Je potrebno, da se dogaja to, kar se je zgodilo v Beogradu in kar prikazuje video na podanem linku http://video.google.com/videop…..Y+BELGRADE
To bi bilo nesramno in nečloveško. Nevredno tega, da se imamo za civiliziran evropski narod. Pravim samo, da je potrebno dobro premisliti, če nismo mogoče preveč popustljivi, ker nas stvar utegne v bližnji prihodnosti močno udariti nazaj!
Kar se tiče obsodbe homoseksualcev in 3Mz ter protislovja z Jezusom, ki uči ljubezni, pa tole:
Ne smemo mešati Mojzesovo postavo (ustavo izraelskega naroda), ki zaradi takšnih in drugačnih socioloških in zgodovinskih razlogov zapoveduje smrt za homoseksualce z univerzalno formulo Bog je Ljubezen? Tudi Božja obsodba homoseksualnosti ni v nasprotju z Božjo ljubeznijo, ampak kvečjem sovpada z izvirnim grehom, ki je v stvarjenju povzročil nemalo napak. In to da nekdo sploh lahko biva in ima možnost to napako vsaj malce popraviti in slediti Božjemu načrtu po svoji svobodni volji dela Božjo ljubezen tako veliko! V tem vidim tudi poanto Jezusovega:”Pojdi in ne greši več!”
V tem duhu pa je potrebno tudi brati moj današnji zapis.
1. Pojmovanje homoseksualnosti v antičnih virih
Če hočemo razmišljati o razumevanju homoseksualnosti skozi zgodovino in jo primerjati z današnjim razumevanjem, se moramo nujno opreti na hermenevtiko, ki nam bistveno osvetljuje zgodovinske okoliščine virov iz katerih črpamo določene poglede o tej problematiki. Zavedati se moramo, da avtorji v antiki gledajo stvari s svojega zornega kota in s svoje zgodovinske percepcije. To pa si velja še posebej zapomniti, ko kakšne antične spise prosto prenašamo v današnji čas.
Ko prebiramo Sveto pismo, kaj kmalu ugotovimo, da je vsem bibličnim tekstom glede homoseksualnosti skupno neodobravanje te spolne usmeritve. Različne oblike homoseksualnosti se pojavljajo v različnih kulturah, času in prostoru, torej ne izven prostora in časa. Zato ne moremo govoriti o homoseksualnosti v univerzalnem smislu, ampak lahko govorimo le o homoseksualnosti znotraj različnih kultur. Prav tako ne moremo odnosa do problematike homoseksualnosti preprosto prenašati iz ene kulture v drugo. V bibličnih časih še niso poznali delitev na homoseksualnost in heteroseksualnost. Govorili so preprosto o seksualnosti. Te delitve so produkt zadnjih stoletij. Biblični teksti so naravnani predvsem na fizični homoseksualni odnos, v katerem avtorji tekstov vidijo perverznost homoseksualnega spolnega dejanja. Svetopisemska besedila torej ne omenjajo pozitivnih čustev in ljubezni, zaradi česar ne moremo sklepati ničesar gotovega glede njihovega odnosa do tega vidika homoseksualnosti.
Pri apostolu Pavlu najdemo zgolj negativne opredelitve glede homoseksualnosti, vendar bi bilo na podlagi tega neumestno trditi, da bi Pavel vedno in povsod zavrnil homoseksualnost. Najbolj primerno za današnjo diskusijo o homoseksualnosti je, da Pavla razumemo v okviru njegovega časa in prostora. Pavel se poslužuje enakega pristopa kot Jezus, namreč: »Pojdi in ne greši več!« (Jn 8,11
V grško-rimskem svetu so homoeroticizem razumeli kot družbeni status z vidika pasivne oz. aktivne vloge subjekta in ne z vidika subjektove spolne identitete. Z vidika filozofske etike spol partnerja ni bil bistven, ampak je bilo osrednjega pomena, da so ljudje znali modro uživati znotraj meja družbene sprejemljivosti. Ključna za razumevanje pojavov homoseksualnosti (glede na vire vse od Mezopotamije do Rima) je torej omenjena aktivno/pasivna vloga subjekta. Šlo je za hierarhično polarizacijo glede na socialni status subjekta. Moški so bili aktivni, penetrirajoči partnerji, t.i. subjekti spolnega odnosa, med tem ko je bila ženska pasivni partner, ki je to penetracijo sprejemal, t.i. objekt spolnega odnosa. Ta shema se je ponekod prenesla tudi na istospolne partnerje, vendar nikjer ni bila družbeno sprejeta ampak nasprotno: močno obsojana tako v Mezopotamiji kot Grčiji, Rimu in judovski skupnosti. Ta shema je bila zrcalo socialnega stanja družbene nadrejenosti oz. podrejenosti, kamor so sodili npr. sužnji, dečki, ženske, tujci ali poraženi sovražniki, ki so se tako znašli pod seksualno agresivnostjo nadrejenega naroda oz. osebe (vendar še zmeraj znotraj družbeno sprejemljivih okvirov).
Lezbištvo je bilo problematično v smislu patriarhalne vloge, v drugih pogledih ne. Ženska v aktivni vlogi je bila v očeh moškega nemoralna, saj naj bi imela zgolj reproduktivno vlogo. Takrat so namreč verjeli, da moško seme vsebuje celotno zasnovo človeškega življenja. Ženska je veljala kot »zemlja« za »seme«, torej pasivni partner, ki sprejme seme aktivnega partnerja.
Izražanje istospolne usmerjenosti in pasivne vloge odraslega moškega z njegovimi feminističnimi karakteristikami za prevladujoči sloj ni bilo sprejemljivo. V grško-rimski kulturi se je »poženščeno« oblačenje (transvestizem) pojmovalo v okviru pasivne seksualne vloge, torej tudi homoeroticizma. V Mezopotamiji in Siriji pa je bil transvestizem del kulta, kjer se je svečenik »spremenil« iz moškega v žensko. Vsekakor antično razumevanje preoblačenja v oblačila nasprotnega spola ne ustreza današnjemu razumevanju transvestitskega vedenja.
Antično pojmovanje homoseksualnosti je torej povsem drugačne narave kot istospolno nagnjenje razumemo danes. Kljub temu, da med njima obstajajo določene vzporednice, ostajata vsaka na svojem bregu, saj antični ljudje pojma »homoseksualnosti«, kot ga pozna današnji človek, niti niso poznali.
2. Pojmovanje homoseksualnosti v modernem kontekstu
Homoseksualnost je – prav tako kot seksualnost sama – stvar morale. Moralno vprašanje je, kako živeti kot seksualna bitja v različnospolni družbi in kako se v njej obnašati do ljudi, ki so različnih spolnih nagnjenj. V današnji družbi veljajo dvojni kriteriji za vrednotenje spolnega življenja: nasilje, nezvestoba in zlorabe na eni in ljubezen odgovornost ter empatija na drugi strani. Raziskave na področju genetike, psihologije, biologije in sociologije so pokazale, da so nekateri vzroki za homoseksualnost biološki, drugi psihološki oz. družbeni. Če so vzroki za homoseksualnost biološke narave, potem jo je potrebno razumeti v smislu biološke pogojenosti. Če pa so vzroki za homoseksualnost družbeno-kulturne narave, je potrebno upoštevati možnost, da se jo da odpraviti z ustreznimi psihoanalitičnimi terapijami.
Največ teorij o homoseksualnosti se opira na tri možne izvore: podedovanost, privzgojenost in priučenost. Freud trdi, da ležijo vzroki za homoseksualnost v ojdipovem kompleksu, kar pomeni, da se homoseksualna oseba izoblikuje kot posledica manjkajočega preseganja ojdipovega kompleksa. Lahko pa je po Freudu homoseksualnost tudi posledica narcisizma, kjer se homoseksualna oseba razume kot objekt ljubezni tako, da ima cilj doživeti ljubezen na enak način, kot jo je bila deležna pri materi. Po dr. Ivanu Štuhecu je homoseksualnost vsekakor tesno povezana z vprašanjem in problemom relacije. Seveda je treba ob tem poudariti, da vprašanje vzrokov vse do danes še zdaleč ni povsem razčiščeno in da vsi rezultati raziskav iz takšnih ali drugačnih razlogov še niso dosegli širše javnosti.
Homoseksualni in heteroseksualni odnos se po prepričanjih nekaterih avtorjev (kot je npr. Kinsey) ne izključujeta, saj naj bi bil človek v biološki osnovi biseksualno naravnan. Vendar ali je biseksualnost res biološko naravnana? Znano je, da je danes družba precej zavrta, kar se tiče homoseksualnosti. Tema je še vedno precejšen tabu, vendar počasi se vse bolj odpira tudi k bolj sproščenemu dialogu o tej problematiki.
Cerkev je homoseksualnost vedno zavračala. Pri tem se tudi danes jasno sklicuje na naravni zakon kot ga je utemeljil in razumel Tomaž Akvinski. Vemo, da je v zvezi s homoseksualnostjo prvi uporabil pojem »protinaravno« sicer že Tertulijan. Za Tomaža je protinaravno vse, kar v kontekstu spolnega dejanja ni naravnano na spočetje in rojevanje. »Celotno krščansko izročilo se vse do zadnjih desetletij trdno drži načela, da ljudje, ki čutijo izrazito homoseksualno nagnjenje, niso sposobni za zakon, in se morajo prav tako kot neporočeni s heteroseksualnim nagnjenjem vzdržati vsake spolne (genitalne) dejavnosti,« pravi Bernhard Haering v knjigi Svobodni v Kristusu in dalje v kontekstu nebiološke pogojenosti homoseksualnosti trdi, da ljudje, »ki še niso stari trideset let in so močno motivirani, morejo v mnogih primerih s pomočjo sposobnega terapevta odpraviti svoje nezdravo nagnjenje. Če je mogoče pričakovati uspeh, so to dolžni storiti.«
3. Istospolne skupnosti
Problem legalizacije istospolnih skupnosti se je pri nas pokazal kot eden pomembnejših družbeno-političnih vprašanj. Glede na to, da smo vstopili v Evropsko zvezo in da ima večina članic to področje pravno urejeno, so se nekatere gejevsko lezbične skupine odločile aktivno vključiti v pripravo zakona o istospolnih skupnostih. Poglejmo, kako imajo nekatere države urejen status:
– istospolna zakonska zveza in posvojitev otroka je v Evropi možna le na Nizozemskem in Belgiji.
– Danska je bila prva država, ki je leta 1989 registrirala istospolno partnerstvo (ne zakonsko zvezo). Partner lahko posvoji otroka drugega partnerja, ni pa možna posvojitev »zunanjega« otroka.
– Nemčija ima podobno ureditev kot Danska, vendar brez možnosti posvojitve otrok.
Predlog zakona, ki je bil predložen v Sloveniji, govori o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti, kar pomeni, da ne gre za vpisovanje v poročni register in posvojitev otrok ne bo možna. Evropska zakonodaja opravičuje legalizacijo istospolnih skupnosti na podlagi sledečih argumentacij: enakopravnost za vsa partnerstva, odprava diskriminacije in kriminalizacije, prepoved medikalizacije homoseksualnosti, spoštovanje enakih pravic kot pri heteroseksualnih partnerstvih ter možnost poroke in posvojitve otrok v istospolnih skupnostih.
Kongregacija za verski nauk v dokumentu Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami jasno pove, da je zakonsko zvezo ustanovil Stvarnik in da je deležna lastne narave, bistvenih značilnosti in namenov. Dalje trdi, da je zakonska zveza možna le med partnerjema različnega spola, ker se med seboj dopolnjujeta v medsebojnem podarjanju ter sodelujeta z Bogom pri nastajanju in vzgoji novega življenja. Nekateri utemeljujejo upravičenost homoseksualnega partnerstva s primerjavo neplodnemu heteroseksualnemu paru. Ta argumentacija se zdi do določene mere smiselna. Mnogi teologi sicer trdijo, da taka primerjava enostavno ni mogoča, vendar se je potrebno vprašati, ali je temu res tako. Mnogi preko te primerjave najdejo pot do odobravanja istospolnih skupnosti, zato menim, da so ti ljudje premalo poučeni o sami naravi obeh primerov.
Homoseksualnega para ne moremo primerjati s heteroseksualnim parom, ki ne more imeti otrok že iz vidika same fiziološkosti, saj homoseksualni par že v svoji naravni predispoziciji ni zmožen imeti otroka – za razliko od heteroseksualnega para. Torej moškemu in ženski je fiziološko že od vsega začetka dana možnost spočetja otroka, med tem ko dvema moškima ali ženskama ta možnost že na sami fiziološki ravni ni omogočena, kar na podoben način argumentirajo celo istospolno usmerjeni ljudje sami v svojem javnem Apelu proti sprejetju zakona o istospolnih partnerskih zvezah (Skupina Pogovori). Člani te skupine se opredelijo proti različnim gejevsko lezbičnim aktivističnim gibanjem, ki po njihovem poskušajo agresivno uveljavljati svoja načela in se v javnosti prikazujejo kot žrtev diskriminacije. Na spletni strani Društva legebitre namreč beremo: Jasno se zavedamo, da naše zahteve niso zahteve po posebnih pravicah ali privilegijih, temveč zahteve po enakopravnosti, enakih možnostih, enaki obravnavi, polnopravnem dostopu do državljanskih in človekovih pravic; v tem je naš kredo. Zavračamo podaljševanje statusa drugorazrednega državljanstva in v duhu resolucij Evropske unije terjamo ustrezne rešitve. S temi zahtevami ne bomo odnehali!. Po mnenju Skupine Pogovori želijo gejevsko lezbične organizacije prikazati v javnosti videz, da je zakonska zveza moškega in ženske povsem primerljiva oz. enaka istospolnim partnerstvom. Vendar zakonska zveza kot taka ne spada v kategorijo pravic, ampak v kategorijo naravno-družbenih danosti, iz česar lahko sklepamo, da ne moremo govoriti o odrekanju pravice do sklenitve zakonske zveze oz. partnerstva istospolno usmerjenim osebam.
Medtem ko beremo na spletnih straneh Društva legebitre, da se njeni člani jasno zavedajo, da njihove zahteve niso zahteve po posebnih pravicah ali privilegijih, temveč zahteve po enakopravnosti, enakih možnostih, enaki obravnavi, polnopravnem dostopu do državljanskih in človekovih pravic, pa v ustavi Republike Slovenije v 14. členu beremo: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« Kot je razvidno, ustava Republike Slovenije in zakonodaja že ščitita istospolno usmerjene posameznike tako v okviru splošnih kot konkretnih ustavnih in zakonskih uredb, v kar so prepričani tudi člani Skupine Pogovori. Seveda je iz 14. člena ustave Republike Slovenije jasno razvidno, da gre pri zahtevah gejevskih aktivistov za zahteve po priviligiranosti v naši družbi – na način, da v svojem izrazoslovju pretežno uporabljajo pojme »pravice gejev in lezbijk«, kakor, da le-te ne bi sodile v okvir splošnih človekovih pravic. S temi oznakami, kakor pravijo v Skupini Pogovori, aktivistične skupine ponižujejo dostojanstvo istospolno usmerjenih ljudi, ker jih reducirajo zgolj na seksualnost, ki naj bi po tej logiki predstavljala bistvo človekove identitete.
Na spletni strani Društva legebitre beremo tudi, da »zakon ne posega v inštitut poroke, zakonske in zunajzakonske zveze, ne spreminja jih, ne krni, na odvzema pravic in jim na nikakršen način ne zmanjšuje vrednosti. Poroke, zakonske zveze in zunajzakonske zveze bodo ljudje tudi po sprejemu Zakona o partnerski skupnosti lahko sklepali na popolnoma enak način in s popolnoma enakim obsegom pravic«. Vendar vsakemu količkaj pametnemu človeku je jasno, da Zakon o istospolni partnerski skupnosti – dolgoročno gledano – prinaša obveznost vzgojno-izobraževalnim ustanovam, da bodo morali prikazovati istospolno zvezo kot enako zvezi moškega in ženske, v kar se npr. lahko prepričamo v šolskih učbenikih držav, ki so tak zakon že sprejele. To vodi k degradaciji pomena in prevrednotenja družine kot osnovne celice družbe, kar v končni fazi vodi družbo k antropološki nejasnosti oz. zmedenosti človekove spolne identitete.
4. Sklep
Ker torej vsi vzroki za homoseksualnost še niso povsem raziskani, se moramo zaenkrat opirati na izsledke, ki nam jih ponujajo medicina, psihologija, sociologija ter ostale pomožne znanosti, da bi razumeli družbeni pojav homoseksualnosti. Tisti istospolno usmerjeni ljudje, ki želijo zdravljenje svoje spolne usmeritve, in je to glede ne njihovo stanje mogoče, jim je to zdravljenje potrebno zagotoviti. Tistim, pri katerih terapevtska obravnava ni mogoča, je treba pomagati živeti s to njihovo usmeritvijo tako, da bodo živeli v spolni vzdržnosti; oz. je potrebno – upoštevaje načelo postopnosti duhovne rasti – izkazovati veliko mero pastoralne potrpežljivosti tistim osebam, ki jim spolna vzdržnost predstavlja nepremostljivo oviro, vendar trajno živijo v spolni zvezi z enim samim partnerjem. To pa ne pomeni, da Cerkev pristaja na homoseksualno prakso, ampak gre za pristop, ki v danem primeru dopušča manjše zlo – tudi iz razloga, ker je znano, da so poleg narkomanov prav homoseksualci najbolj ogrožena družbena manjšina, kar se tiče obolelosti z aidsom.
Ta pomoč pa – kot je razvidno – ne prihaja po poti Zakona o istospolnih partnerskih zvezah, saj le-ta vodi v razvrednotenje heteroseksualne skupnosti oz. družine kot osnovne celice družbe in je kot tak nepotreben tudi z vidika preprečitve diskriminacije istospolnih oseb, saj jih – kot je razvidno – ustava Republike Slovenije že ščiti.
Te dni je aktualna zgodba o Abdulu Rahmanu, Afganistancu, ki se je spreobrnil iz Islama v krščanstvo, zaradi česar afganistanske oblasti zahtevajo, v skladu s šeriatskim pravom, smrtno kazen za opustitev Islama.
Zgodba kar živo naslika preganjanja kristjanov, ki so se dogajala v zgodovini. Znano je, da se je kmalu po Jezusovi smrti začelo preganjanje, ki ga je sistematično vodil Savel, ki ga kasneje poznamo pod imenom Pavel in je tudi sam kasneje umrl pod cesarjem Neronom okoli leta 64 n.št. mučeniške smrti zaradi nauka Jezusa Kristusa. Prvi krščanski mučenec je bil sv. Štefan, čigar poročilo smrti najdemo v Apostolskih delih (prim Apd 7, 54-60Apd 7, 54-60). Kasneje iz zgodovine dobro vemo, kakšna preganjanja so se dogajala pod Neronom, Dioklecianom in ostalimi imperatorji. Znano je, da je Neron, ko je spustil nad kristjane v Koloseju, leve, rekel, medtem, ko so kristjani pod levjimi šapami umirali s pesmijo in molitvijo na ustih, da to ni nobena zabava, ker je hotel kričanje prestrašenih kristjanov, ki umirajo v strašanskih bolečinah. Prizor odlično prikaže tudi znani film Quo vadis! Znano je tudi, da sta zemlji, na katerih stojita Kolosej in Trg sv. Petra, prepojena s krvjo prvih krščanskih mučencev, ki so dali življenje za Kristusa. Ti mučenci so bili seme novih kristjanov – in so še!
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
Štefana kamnajo
54 Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu.
55 Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici,
56 in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!«
57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj.
58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel.
59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!«
60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal.
WP-Bible plugin
Tudi danes se dogajajo preganjanja. Nam najbližji mučeniki so recimo nadškof Vovk, Hrvat Stepinac, Grozde, itd. Spomnimo pa se tudi pred kratkim, ko so se muslimani vzdignili zaradi spornih karikatur, v Turčiji umorjenega katoliškega duhovnika, ki ga je neki mladoletnik ob vzklikih “Alah je velik!” ob molitvi ustrelil. Tudi fizičnega napada na slovenskega duhovnika se spomnimo, ki se je prav tako v povezavi s karikaturami zgodil v Turčiji.
Preganjanje pa se dogaja tudi v vsakodnevnem življenju, ko se tako ali drugače ljudje posmehujejo kristjanom, jih žalijo z vsem mogočim, bodisi v oddajah kot so Tednik ali Preverjeno, bodisi po časopisih, bodisi na Forumih Katoliške Cerkve ali tudi tule na blogih Dela.
Zahod se trudi, da bi pomagal Abdulu Rahmanu. Tudi papež Benedikt XVI. je pisal afganistanskemu predsedniku Hamidu Karzaju in ga opozoril na svobodo vesti in svobodo veroizpovedi, predvsem pa na dostojanstvo človekovega življenja. Abudl Rahman je sicer izjavil, da je pripravljen umreti za krščanstvo, kar pa ne pomeni, da bo umrl za neko religijo, ampak za Gospoda Jezusa Kristusa. Afganistanski islamski kleriki pa so afganistanske oblasti pozvali, da naj se ne uklanjajo Zahodu in da bodo, v primeru, da Abdula oprostijo, nahujskali ljudstvo, da ga razčetverijo.
V takih primerih nas tolažijo besede zapisane v naslovu tega sestavka, saj nas v njih Gospod sam tolaži, da kdor bo izgubil življenje zaradi njega, da ga bo našel. Tudi zoper Jezusa je bilo ljudstvo nahujskano od velikih duhovnikov. Tudi Jezusa so “razčetverili” na križu. Apostol Pavel, ki sem ga zgoraj že omenil, pa je dejal v pismu Filipljanom:”Mihi enim vivere Christus est et mori lucrum,” kar pomeni “Življenje je meni Kristus in smrt dobiček!”
Te besede pa so tudi moje geslo, ki ga lahko vidite tako tukaj, kot tudi na Forumih Katoliške Cerkve na Slovenskem!
Opomba: Napisano meseca maja.
Ko takole prebiram in poslušam o reakcijah muslimanskega sveta, ki je sprožil pravi hudournik demonstracij naperjenih proti objavam, zdaj že vsem znanih karikatur, se ne morem načuditi koliko raznih ugibanj, komentarjev in analiz se pojavlja v raznličnih medijih. Vsi se sprašujejo tisti znameniti “Zakaj?”, medtem ko je odgovor sila preprost.
Problem stanja takega kot je je, da Islam preživlja krizo, ki jo vanj prinaša globalizacija. Pojav kot tak ni nič novega, saj je krščanstvo dalo to skozi že v tistih anomalijah, ki jih razni ljudje tako radi krščanstvu naprej mečejo.
In kaj se je sedaj zgodilo z Islamom? Namesto, da bi vztrajali v svoji religiji, so iz nje naredili ideologijo, ki je zašla iz središčne točke na premici med totusom in nihilom, proti totusu in postala totalitarna – tu pa je konstruktiven dialog onemogočen, če sploh dopušča kakšen dialog. Temu se reče patološko delovanje ideologije. Se pravi na izzive globalizacije se je Islam odzval patološko. V tem primeru se mi zdi napačen pristop, da za tovrstna nasilja obsojamo določeno religijo.
Je res, da mi tu utegne kdo kontrirati v smislu, da je problematično vprašanje ali gr za reakcijo Islama ali pa za reakcijo trenutnih političnih subjektov, ki se sklicujejo na Islam. V tem primeru se postavlja vprašanje, kakšna je razlika med tem, ko pravim, da ne bi smeli obsojati religije kot take in med mojo tezo, da gre za določeno reakcijo Islama.
Sam vidim problem v tem, da se je med tema dvema primeroma razlika zabrisala. Pa ne po krivdi muslimanov samih, ampak po krivdi zahodnega sveta, ker je kar vse stlačil pod ime Islam. Saj enako najbrž velja za muslimanski oz. arabski svet, ko zahodnega označuje s križarji ipd.
Seveda pa je to tudi globlji problem, ker Islam ne pozna ločitve med verskimi skupnostmi in državo, tako da je težko reči, koliko ima vpliva religija in koliko politika. Če potegnemo paralelo s križarskimi pohodi; takrat tudi ni bilo še tiste famozne ločitve Cerkve in države, je jasno, da so križarske vojne iz prvotnega verskega namena obrambe dobile značaj političnega ropanja bližnjega vzhoda. Prepričan sem, da gre tukaj za enak fenomen.
Opomba: Napisano meseca maja.
Danes, ko dehtijo rožice, ko je pravi cunami srčkov in šopkov, ko se, ptičji gripi navkljub, ptički ženijo, se lahko vprašamo marsikaj okoli ljubezni. Tega jaz vsekakor v tem primeru ne bom storil. Se je pa danes postavilo vprašanje, ki ima neko širšo osnovo – čustva kot taka.
Delimo jih na pozitivna (ljubezen, sreča…) in negativna (sovraštvo, jeza…). Sam menim, da negativna čustva nikoli ne morejo priti na nivo pozitivnih čustev, pozitivna pa lahko pridejo na nivo negativnih, a o tem malce kasneje.
Pojavi se vprašanje, ki ga za nadaljnje razmišljanje postavljamo v središče: Zakaj je, če je vse dar od Boga, dal Bog človeku čustva, ki so lahko glavni razlog za človekova zla dejanja?
Zanimivo vprašanje, ki na prvi pogled nima nikakršne veze z naslovom, pa vseeno se čisto dotika naslova!
Človek je bitje, katerega je Bog ustvaril svobodnega. Za to, da je človek svoboden, mora imeti neko izbiro. Ker Bog noče nikogar siliti, da bi ga častil, je že prvemu človeku postavil v Raj drevo spoznanja in mu zapovedal, da z njega ne sme jesti, ker sicer bo umrl. Človeku je torej dal na izbiro ali bo izbral življenje in slavil Boga ali pa se bo od njega obrnil proč in živel brez njega ter izbral smrt. Človek je izbral drugo. A Bog ga ni zapustil!
Enako velja za čustva. Postavljena so nam v izbiro. Ali bomo z njimi živeli tako, da bomo, kakor pravi apostol Pavel v pismu Korinčanom, vse kar bomo počeli, počenjali v Božjo slavo (1Kor 10,31
), ali pa bomo, kakor nadalje pravi, v spotiko (1Kor 10,32). Za to, da pa človek zmore se svobodno odločati pa ima seveda tudi razum, s katerim naj bi znal spoznati, kaj vodi v dobro in kaj vodi v slabo in se tako izogniti stvarem, ki ga pohujšujejo (negativna čustva, kamor lahko spada tudi t.i. pozitivno čustvo, če deluje razdiralno).Torej drevo spoznanja, ki ga srečamo v zgodbi o prvima dvema človekoma je skozi življenje slehernega človeka stalno navzoče, a ne v spotiko, ampak v to, da se vsak lahko zavestno in razumno odloči za Boga.
Opomba: Napisano meseca maja
Zanimivo je, da se vprašanje evolucije in kreacionizma ponavadi vedno zaostruje na liniji krščanstvo vs. ateizem oz. religija vs. znanost ali še bolje vera vs. razum, ki bi ju nekateri tako radi kar ločili, po zgledu razsvetljenske ideje, od Boga emancipiranega razuma. A če se ozremo naokrog vidimo, kaj povzroča ločitev vere od razuma oz. obratno. Če se zatekamo samo v vero zapademo v fideizem, ki se kaže v oblikovanju raznih fundamentalističnih skupin, ki recimo v ZDA “v luft mečejo” bolnišnice, kjer opravljajo splave, zdravnike, ki pri tem sodelujejo pa pobijajo. Če pa zapadamo samo v razum, nam pa posledice kaže že bivši sistem, ki smo ga imeli cca 50 let (pa še ta je bil organiziran po religijskih strukturah). Papež Janez Pavel II piše v okrožnici Fides et Ratio, da sta vera in razum kakor dve krili, torej delujeta vzajemno.
Strinjam se, da Sveto pismo ni knjiga, ki bi podajala neke znanstvene razlage ampak predvsem teološko sporočilo. Pa je zaradi tega svetopisemska zgodba o nastanku prvega človeka kaj v nasprotju s teorijo evolucije? Sam mislim, da ne. V Svetem pismu je stvarjenje razdeljeno na šest dni, sedmi dan Bog počiva (prim. 1Mz 1,1-2,3). Dalje piše, da je človek postal živa duša (prim. 1Mz 2,7). Že iz te razdelitve stvarjenja na več dni, bi se dalo sklepati oz. je že jasno, da gre za nek določen razvoj stvarjenja. Tudi iz tega, da je človek postal živa duša jasno nakazuje na neko obdobje, ko človek še ni bil živa duša in na obdobje, ko je živa duša postal, kar pomeni, da je šlo za razvoj. Torej posredi je evolucija. Bog ni v nasprotju s samim seboj, ker resnica ne more biti hkrati laž. Darwinova teorija o evoluciji, ki jo je prevzel od kardinala Newmana, ki je pred njim ugotovil, da se nauk Cerkve evolvira, in ga prenesel v biologijo, ne nasprotuje kreacionizmu, ampak le-tega predpostavlja.
Kreacionizem proti evoluciji predvsem zagovarjajo protestanti, pri katerih pa nisem zasledil niti enega tehtnega razloga, zaradi česar bi sploh ti dve stvari lahko razločevali. Darwinova teorija o evoluciji naj bi po njihovem nasprotovala kreacionizmu, ker govori o naključnosti razvoja živih bitij. Ampak tu ni vprašanje religije, ampak vprašanje metodologije naravoslovnih znanosti, ki temelji zgolj na opazovanju. Naravoslovje nikoli ni šlo onkraj te metode, zato je jasno, da tu ni bilo prostora za to, da bi v svojo teorijo vpletlo Boga, ker je šlo zgolj in samo za biologijo. Sama metodologija pa ne odgovarja na vprašanje, kakšno vlogo ima Bog v procesu evolucije. Poudariti velja tudi, da sam Darwin nikjer ne izključuje Boga v svoji evolucijski teoriji. To storijo kasnejši t.i. darwinisti, ki vse skupaj prenesejo na družbeno-filozofsko raven, čigar vrh je Heidegger s svojo ugotovitvijo, da smo v ta svet vrženi naključno. Ko tako berem razne protestante, ali pa se z njimi pogovarjam, se mi zdi, kot da bi v svoji gorečnosti za dokazovanje, da teorija evolucije kreacionizmu nasprotuje pozabili, da delovanje Boga ni odvisno od neke znanstvene teorije.
Krščanstvo uči, da je Bog ustvaril svet in da v zgodovino aktivno posega s svojim delovanjem. Če kreacionizem in Božje posege v zgodovini gledamo z vidika metodologije naravoslovnih znanosti, se pravi, z vidika opazovanja, potem se nam vse skupaj res zdi, da se vse skupaj dogaja naključno. Ampak, kot sem že omenil, je to le eden od pogledov na razvijanje in dogajanje v svetu in sicer biološki pogled, ki pa drugih pogledov ne izključuje ali jih vsaj ne bi smel, saj s tem absolutizira svojo metodo in sebe kot znanost. Celostno gledano se torej kreacionizem in evolucija medsebojno ne izključujeta, ampak slednja predpostavlja prvo.
O teh zadevah je obširno pisal tudi teolog in geolog Teilhard de Chardin.
Odlomek iz Pisma apostola Pavla Korinčanom 13, 4-10:
4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. 8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, 9 kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. 10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.
Ljubezen je glavni pogoj za uspešno partnerstvo in za dobre medčloveške odnose. Če se dva resnično ljubita, bosta v svojem partnerstvu srečna. Seveda tukaj spadajo tudi prepiri, a če je ljubezen med partnerjema dovolj močna, bo zdržala vse bolečine, ki jih partnerstvo prinaša. Kot vemo, je človek bitje odnosov, torej družbeno bitje. Odnos se kaže v vsem, kar nas obdaja. Človek je v odnosu celo takrat, ko je čisto sam. Ko imamo družbo, smo v odnosu z drugimi, če smo sami, smo v odnosu s samim seboj, ker produciramo misli – v bistvu smo v odnosu z lastnim mišljenjem. Družbeno bitje pa človek šele ne postane, ampak je že od samega spočetja v odnosu, pravzaprav je spočet v odnosu. Ko se zarodek razvija, je v odnosu tako, da sliši materin glas in se na ta glas odzove. Znanstveniki so prišli celo do ugotovitve, da si človek lahko zapomni melodijo, ki jo je slišal, ko je bil še v maternici. Vse to kaže na odnose.
Odnosi se kažejo v različnih čustvih in govoru, ki je pogojen s čustvi, ki se »krešejo« v odnosih med ljudmi. Obstajajo ljudje, ki nam niso povšeči; do njih čutimo odpor, prezir, sovraštvo. So pa ljudje, ki nas kar zasipajo z ljubeznijo in dobrovolnostjo. Za take ljudi rečemo, da jih kar moraš imeti rad, pa čeprav ne bi hotel. Moje mnenje je, da je za dober odnos z drugim človekom potrebna ljubezen. Človek, ki je v odnosu s teboj, bo to ljubezen zaznal. Zaznal bo, ali ga resnično ljubiš, ali pa je na tvojih ustnicah strastna ljubezen, tvoje srce pa se žene za dobičkom (prim. Ezk 33, 31Ezk 33, 31). Kristjani moramo ljubiti. Ne smemo si privoščiti, da bi sovražili, saj bomo kot Jezusovi učenci razpoznavni ravno v medsebojni ljubezni (prim. Jn 13, 35
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
31 K tebi hodijo kakor na ljudski shod, pred tabo poseda moje ljudstvo in posluša tvoje besede, vendar se ne ravnajo po njih. Da, na njihovih ustnicah je strastna ljubezen, njihovo srce pa se žene za dobičkom.
WP-Bible pluginJn 13, 35). Dandanes pa je te ljubezni tako malo. Pehamo se za dobičkom, zaradi lastne koristi zlorabljamo pomen pojma ljubezni.
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
35 Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
WP-Bible plugin
Zlorabe, ki se pojavljajo imajo hude posledice. Če samo pogledamo na sedanjo situacijo v ameriški politiki. Američani bodo napadli Irak iz »ljubezni« do celega sveta, saj menijo, da bodo tako ustavili tiste, ki želijo temu svetu škoditi. Kako je to zgrešeno. Apostol Pavel pravi: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje« (1 Kor 13,41 Kor 13,4). Američani delujejo s svojo politiko ravno nasproti temu. Sveti Frančišek je pred sultanom dejal, da nasilje ne bo obrodilo pozitivnih sadov. Nasilje rodi nasilje, ljubezen rodi ljubezen.
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje,
WP-Bible plugin
Največja ljubezen na tem svetu je ljubezen, ki jo prejemamo od očeta in matere. Oče in mati sta človeka, ki nas imata najraje na zemeljski obli. Ta ljubezen je podobna Božji ljubezni. Kljub temu pa ni brezpogojna. Starša še vedno rečeta: »Pa toliko sva se trudila zate, ti si pa tak!« Bog nam tega ne bo nikoli rekel. Bog nas tako ljubi, da je poslal na križ lastnega Sina, da bi nas z njegovo krvjo odrešil. In zakaj Jezus ni nasprotoval Očetovi volji? Zato, ker je tudi on šel iz ljubezni do nas na križ, da bi nas odrešil. Nikjer na svetu ne bomo našli take ljubezni, niti je ne bomo nikdar dosegli. Nihče pa ne pravi, da se ne splača truditi. Seveda se splača, saj bomo veliko storili, če bo naša ljubezen kanček podobna Božji. Nikomur ne smemo biti v ničemur dolžni, razen če gre za ljubezen, saj če bomo ljubili, bomo izpolnili postavo (prim. Rim 13,8Rim 13,8). Da pa bi lahko ljubili druge, pa moramo najprej ljubiti Gospoda, našega Boga, nato pa najprej še same sebe (prim. Mt 22, 34-40
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
Ljubezen kot izpolnitev postave
8 Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo.
WP-Bible pluginMt 22, 34-40).
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
Največja zapoved
34 Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju.
35 Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem:
36 »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?«
37 Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.
38 To je največja in prva zapoved.
39 Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.
40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«
WP-Bible plugin
Ljubezen se med partnerjema izraža tudi na spolen način. Dandanes je tudi ta najsvetejša oblika ljubezni zlorabljena. Izrabljajo jo v komercialne namene, za hedonistične užitke, itd. Mladi zapadejo v spolnost pred poroko. Spolna združitev partnerjev je krona njune ljubezni. Šele ko sta partnerja poročena se sme govoriti v negrešnem spolnem občevanju, razen seveda v primeru kakšnih zlorab spolnega občevanja. Cerkev se bori ravno proti zlorabi le – te oblike kazanja ljubezni med ljudmi. Le nevedni tegà še vedno trdijo, da je po Cervenem nauku vsakršna spolnost greh.
Ljubezen kot tako tudi ne bi opredelil kot solidarnost, saj s sociološkega vidika, kot je to definiral Emile Durkheim, solidarnost pomeni samo sociološko delitev dela. Prav tako menim, da je solidarnost prej državno sredstvo prisilnega pomaganja med seboj, kar pa nima nič opraviti z ljubeznijo. Ljubezen ni solidarnost, je pa potrebna za dobro opravljanje solidarnostnih del.
|
Powered by WordPress The Aesthete theme by vatuma.com |
Powered by FireStats
Aktualni komentarji