Sebastjan Erlah

Tale zapis je namenjen za četrtkovo izdajo tednika Demokracija:

Zoran Janković nam zagotavlja štiriodstotno gospodarsko rast, ki bo državljanom prinesla blaginjo. A za kakšno ceno?

Aristotel kot najvišje dobro, ki ga človek išče, opredeljuje srečnost. Kot pove v Nikomahovi etiki, nekateri srečnost enačijo z blaginjo, drugi z vrlino. Srečnost je po njegovem tudi najvišji smoter človekovega delovanja. Doseganje tega smotra pa spada v politično znanost, zaključuje. Sem eden tistih kritikov, ki doseganje tega smotra v zadnjih treh letih Pahorjeve vlade nisem opazil. Še več, menim, da je Slovenija v tem času celo nazadovala. Ne upam si predstavljati, kakšna bi bila finančno-gospodarska slika naše ljube države, če se ne bi zgodil kredibilen in odličen mandat med letoma 2004 in 2008, ki je postavil odlične temelje za razvojno uspešno državo To se je pokazalo tudi v tem, da se je Pahorjeva vlada lahko močno zadolževala, zaradi česar krize še nismo občutili v tako močnem obsegu kot Grčija. To pa se zna zgoditi, če bo šlo zadolževanje s takšnim tempom naprej. Slabo „gospodarjenje“ z državo je Pahorja odneslo in zgodile so se predčasne državnozborske volitve. Na njih je presenetljivo slavil zmago nekdanji ljubljanski župan Janković. Na videz nekaj povsem novega. A kot se je izkazalo, v bistvu kontinuiteta nekdanje jugoslovanske politike, ki smo ji bili priča tudi zadnji mandat. Brez posebnega programa nam je med drugim obljubil štiriodstotno gospodarsko rast. A poglejmo za kakšno ceno? Živeli bomo v državi, kjer bodo postali neodvisni mediji zgolj mit. Državi, kjer bodo kritičnim novinarjem sinovi vidnih politikov grozili s smrtjo, pri tem pa ne bo za takšna dejanja nihče pravno odgovarjal. S tem bo dokončno umrla pravna država, kjer bodo politične nasprotnike na podlagi bebavih obtožnic (na neznanem kraju, ob neznanem času in na neznan način), spravljali s poti in jih zapirali v politične zapore. Živeli bomo v državi, kjer nihče ne bo smel svobodno izražati svojih političnih stališč, še najmanj pa veleposlaniki tujih držav. Ob tem pa, Bog ne daj, da bodo pristojni organi državljane zalotili pri obisku kakšnega veleposlanika, še posebej, če ta prihaja iz ZDA. Takoj bodo razglašeni za ameriške vohune in končali tako kot Ljubo Sirc v znamenitem Nagodetovem procesu. Država bo postala talka določene elite, ki bo na račun smrti ljudstva živela v bajnem bogastvu. Slovenija bo postala država, kot jo je opisal Nietzsche v Tako je govoril Zaratustra: najbolj mrzla vseh mrzlih pošasti. Pošast, na kateri je vse zlagano in ki grize z ukradenimi zobmi. Ampak, imeli bomo štiriodstotno gospodarsko rast, ki bo ob vsem zgoraj naštetem poskrbela za blaginjo slovenskega naroda (to, da se cene naftnih derivatov iz tedna v teden višajo ni pomembno). Slovenci bomo srečni in smrkci zares obstajajo! Pa pardon voščim za svoj pesimizem. Upam, da se motim.

Ljuba Sirca vsi poznamo. Ne bom ga posebej predstavljal. V znamenitem Nagodetovem procesu je bil obsojen na smrtno kazen, ker ga je tedanja partijska oblast zalotila pri obiskih na britanskem in ameriškem veleposlaništvu. V montiranem političnem procesu so ga obtožili vohunjenja. Predvsem Velika Britanija in ZDA sta komunistični Jugoslaviji predstavljali najhujšega zunanjega kapitalističnega sovražnika.

Stanovnik vs. Mussomeli

Zakaj to omenjam? V minulih dneh smo bili namreč priča ostrejšemu besednemu obračunu med predstavniki te oblasti in sedanjim ameriškim veleposlanikom Josephom Mussomelijem. Slednji je namreč v zadnjih tednih k sebi povabil predstavnike parlamentarnih strank, s katerimi se je pogovarjal o aktualnih političnih zadevah v Sloveniji, beseda pa je tekla tudi o sestavljanju koalicije. Ob tem je izrazil skrb glede razdeljenosti slovenskega naroda na leve in desne. Dejal je, da bi bilo lepo, če bi se oblikovala koalicija, ki bi predstavljala večino, če ne vseh Slovencev. Zavzel se je za široko koalicijo in dodal, da Slovenija potrebuje predvsem nekoga, ki bo služil državi in premostil politične razlike.

V medijih smo takoj zasledili zapise, da se ameriški veleposlanik dejavno vključuje v sestavljanje vladne koalicije, da se zavzema za veliko koalicijo med Jankovićem in Janšo, skratka, da se vmešava v slovensko politiko in se celo ponuja za posrednika pri sestavi koalicije. Na to so se ostro odzvali nekateri slovenski vidni politiki. Predsednik Danilo Türk je Mussomelijeve besede označil za neprimerne in jih obsodil. Prav tako je ostro reagiral zunanji minister Samuel Žbogar, ki je z veleposlanikom opravil pogovor. Po mnenju nekaterih naj bi s tem posegal v suverenost naše države. Najbolj oster napad pa je na Mussomelija v Dražgošah izvedel predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik. Stari blaznež je pred več tisoč glavo množico ameriškega veleposlanika označil za hegemona, ki si je drznil sestavljati fantomsko koalicijo in predstavnike tistih strank, ki so šli na pogovore k veleposlaniku, označil za hlapce. Na obtožbe se je mirno in modro odzval sam veleposlanik, ki je dejal, da se ZDA s tem niso vmešavale v notranjo politiko Slovenije. Kot je dejal, so izrazili svoj interes, da si želijo gospodarsko stabilno Slovenijo in trdno veliko koalicijo – pri tem velja omeniti, da nikjer ni omenjal, da bi takšno koalicijo sestavljala Janković in Janša, kakor so napačno navajali mediji. S tem je našim komunističnim Metuzalemom dal lekcijo o temeljih demokracije in diplomacije. V tem kontekstu pa velja omeniti tudi, da je Stanovnik sam svoj nagovor izkoristil za agitiranje, kdo naj sestavlja koalicijo. Kot je to storil že večkrat – med drugim že pred predčasnimi volitvami, na večerji pri italijanski veleposlanici – je tudi tokrat dejal, da mora Državljanska lista Gregorja Viranta, če drži njihova trditev, da jim gre za Slovenijo, pristopiti na „pravo“ stran, torej k Jankoviću. Če je torej sporno, da ameriški veleposlanik izrazi interes ZDA po stabilni gospodarski in politični Sloveniji, potem je sporno tudi to, da Stanovnik pred očmi javnosti izvaja pritiske na parlamentarne stranke in tako sestavlja koalicijo. Ta naloga namreč pritiče mandatarju in parlamentarnim strankam, ki se o pristopu v koalicijo pogovarjajo na pogajanjih.

Zadnja bitka Kučanovega klana?

No, ta pa so končana. Prav danes opoldne bodo namreč poslanci v Državnem zboru opravili glasovanje o tem, ali bodo potrdili mandatarja Jankovića za novega predsednika vlade. Janković ima podporo svoje stranke Pozitivne Slovenije, SD in DeSUS. To je vsega 44 glasov, potrebuje jih 46. Predsedniku DeSUS Erjavcu je včeraj zagotovil, da ima zagotovljene vse potrebne glasove. Torej naj bi nekje izza rokava potegnil še dva poslanca, ki bosta glasovala zanj, kar pomeni, da sta bila ta dva poslanca z nečim podkupljena in bosta glasovala v nasprotju s stališči svojih strank. No, če se to kljub temu ne zgodi, če torej Janković ne dobi podpore poslank in poslancev, bo doživel že drugi močan političen poraz po ustanovni seji državnega zbora. S tem pa bi se t.i. Kučanov klan, ki z nekdanjim prvim možem komunistične partije in predsednikom republike Milanom Kučanom bije zadnjo bitko zoper notranjega razrednega sovražnika, Janeza Janšo in njegovo SDS, razblinil kot milni mehurček. To pa Kučana in njegove pajdaše močno jezi. Mislili so namreč, da bo Janković po zmagi na volitvah z lahkoto sestavil koalicijo. Izkazalo pa se je, da Janković nima dovolj političnih in pogajalskih izkušenj, da bi to lahko opravil, kot si je zamislil stric iz ozadja. Sodu pa je dno izbila odločitev Državljanske liste Gregorja Viranta, da v koalicijo z Jankovićem ne grejo, niti ne bodo podprli Jankovića za predsednika vlade.

Le dan za tem, torej včeraj, sta se izkazala ves obup in poblaznela bestialnost tranzicijske levice in Kučanovega klana. Na sedež stranke SDS je namreč prispelo, na tipkalni stroj natipkano anonimno grozilno pismo, kjer avtor(ji) poziva(jo) predsednika omenjene stranke Janeza Janšo, naj se ustreli, sicer ga bo vzela megla. Že v ponedeljek pa so se na spletnem portalu 24ur.com pojavili komentarji, kjer uporabnik Siniko poziva k poboju članov stranke SDS. Na te zapise se zaenkrat, razen informacijske pooblaščenke, ni odzval nihče. Pa še ta, v nasprotju z znanim nepomembnim Majerjevim zapisom o trenirkah na spletni strani SDS, tokrat ni podala kazenske ovadbe. Skrbi nas lahko tudi to, da so predsedniku SLS Žerjavu, minuli teden v Ljubljani, pred gostinskim lokalom, kjer so se srečale pomladne stranke, razbili avto. Splet okoliščin kaže, da je šlo po vsej verjetnosti za politično motivirano dejanje z namenom, da bi pritisnili na Žerjava, da bi obrnil hrbet vrednotam slovenske pomladi in podprl dekadenco slovenske politične levice.

Blaznost na površju

A vrnimo se v Državni zbor. Jankoviću se na današnjem glasovanju slabo piše. Slabo zanj bo tudi v primeru, če bo potrjen za predsednika vlade, saj bo imel v tem primeru pičlo večino. Takšne vlade pa si moder politik v tako težkih časih, ki so pred nami, ne želi. V primeru, da bo Janković potrjen za novega predsednika vlade, se glede na to, da ga je njegov politični boter Kučan, slovenskemu narodu slabo piše na več področjih.

Naj najprej izpostavim medije. Neodvisnost medijev bo zgolj mit. Sinovi vidnih politikov bodo lahko novinarjem grozili s smrtjo, pri tem pa nihče ne bo odgovarjal. Novinarji kritični do Jankovićeve oblasti bomo sedeli po sodiščih, na nas bodo izvajani pritiski, hoteli nas bodo politično odstraniti. Pri tem bomo v najboljšem primeru končali zgolj pri odstranitvi z delovnega mesta, kot se obeta uredniku spletnega portala MMC Urošu Urbaniji, v najslabšem primeru pa kot nedavno preminuli Danilo Slivnik. Ker za to ne bo nihče pravno odgovarjal, bo to tudi umor pravne države. V popolnem brezpravju bodo oblasti svoje politične nasprotnike na podlagi bebavih obtožnic, kot je na primer v zadevi Patria – na neznanem kraju, ob neznanem času in na neznan način – spravljali s poti in jih zapirali v politične zapore. Živeli bomo v državi, kjer nihče ne bo smel svobodno izražati svojih stališč in interesov, kakor se je to zgodilo v primeru ameriškega veleposlanika Mussomelija, ki je bil deležen ostrih kritik. In če se vrnem čist na začetek zapisa, kjer sem omenil Ljuba Sirca: Bog ne daj, da bomo državljani zaloteni pri obiskih tujih veleposlanikov, še posebej, če bo to ameriški ali britanski. Kaj hitro bi bili lahko označeni za vohune in končali tako kot Sirc. Skratka, poblaznela bestialnost Kučanovega klana in tranzicijske levice bo šele z Jankovićem kot predsednikom vlade v polnosti priplavala na površje.

Včeraj je v državnem zboru potekala ustanovna seja novega sklica parlamenta. Poslanke in poslanci so se na začetku dobro držali. Vsa glasovanja so potekala gladko. Zapletlo pa se je pri izbiri predsednika Državnega zbora.

Prvi zapleti

Tu sta najprej kandidirala prvak SD-ja Borut Pahor in poslanka PS Maša Kociper. Nihče od njiju v dveh poskusih ni dobil zadostno število glasov. Potrebovala sta jih 46. Politična modrost bi narekovala, da bi Janković kot najverjetnejši mandatar, prepustil mesto predsednika državnega zbora Pahorju, a se to ni zgodilo. Trmasto je vztrajal pri Kociprovi. Ker je tekom seje kazalo, da utegne priti do situacije, da predsednik državnega zbora sploh ne bo izvoljen, s čimer bi prišlo do blokade delovanja parlamenta, je presenečenje prišlo s strani SLS, SDS, NSi, DLGV in Desus-a. Omenjene stranke so nepričakovano v tretjem krogu predlagale svojega kandidata. To je bil predsednik DLGV Gregor Virant. Pahor je medtem umaknil svojo kandidaturo. Virant je kasneje na glasovanju dobil 52 glasov, s čimer je bil izvoljen na mesto predsednika državnega zbora. Kociprovo so podprli v njeni stranki PS in SD. V nagovoru poslanca SD Sama Bevka se je čutilo, da bi tudi oni raje podprli Viranta, a so se z Jankovićem že prej zmenili, da podprejo Kociprovo, nevedoč, da bo Virant sploh kandidiral. Janković je s tem doživel prvi hud poraz v parlamentu, pokazali pa so se tudi morebitni obrisi, kakor je kasneje sam izjavil, neke druge koalicije, ki bi utegnila v tem mandatu sestaviti vlado. Da je bila mera polna, sta bila za podpredsednika parlamenta izvoljena še predsednica NSi Ljudmila Novak in poslanec SLS Jakob Presečnik. Povsem nepričakovano tudi za največje optimiste desne opcije. Novakova je pri tem dobila celo 70 glasov. Glasovanje je pokazalo, da se je proti Jankoviću obrnilo vse, razen njegove Pozitivne Slovenije. To pa verjetno ni bil hud udarec samo za Jankovića in njegovo stranko, temveč tudi za njegove podpornike iz ozadja, predvsem Milana Kučana in Janeza Stanovnika, ki sta po vsej verjetnosti doživela hude travme in pravo šok terapijo. Jankovićeva navidezna moč in nadčloveškost sta se v trenutku sesuli v prah.

Včerajšnje dogajanje v državnem zboru pa je pokazalo tudi na šibkost tranzicijske levice. Ta namreč nadaljuje podobno filozofijo, kot smo jo videli v preteklih treh letih. Že na začetku je razbita, polna konfliktov. To daje slutiti, da se bo, če Jankoviću sploh uspe sestaviti koalicijo (v primeru, da bi bil v tem trenutku v koži predsednika države, si Jankovića po včerajšnjem debaklu sploh ne bi upal predlagati za mandatarja), nadaljevala politika preteklih treh let. Videli bomo koalicijo, ki bo sprta med seboj, se ukvarjala sama s seboj, Slovenija pa bo tonila v neslutene globine finančne in gospodarske krize. Tega pa si ne smemo privoščiti niti pod razno. Slovenija potrebuje trdno vladno koalicijo in trdno vlado, ki bo sposobna pripeljati državo v družbo tistih najboljših držav. To Sloveniji pripada in si zasluži. Takšna trdna vlada pa ne more biti tehnična vlada, kot ji je naklonjen Virant, ampak nujno politična. Če bi se v koaliciji znašla t.i. “koalicija za deblokado”, kateri smo bili priča ob izvolitvi Viranta na mesto predsednika državnega zbora, bi bilo to za Slovenijo dobra in pametna rešitev, kar je očitno uvidel tudi predsednik SLS Radovan Žerjav.

Državotvornost

Menim, da bi bila takšna koalicija v trenutnem stanju najbolj državotvorno dejanje (ob tem omenimo cvetko iz ustanovne seje, kjer je poslanka PS Janja Klasinc kandidaturo Gregorja Viranta označila za izigravanje volivcev, s čimer je dokazala, da ji je pojem državotvornosti popolna neznanka – po njenem bi bilo verjetno državotvorno dejanje imeti blokirano delovanje državnega zbora, ob dejstvu, da je jutri nujno potrebno sprejeti interventni zakon, če se želi videti njegove učinke že s 1. januarjem) po tem, ko so stranke SLS, SDS, NSi, DLGV in DeSUS z Virantom omogočile delovanje državnega zbora. Kaj pa SD?

“Ne!”

Na terenu se sliši, naj stranka gre v koalicijo z Jankovićevo PS. A ker Janković vseskozi trdi, da sta PS in SD v bistvu ena sama stranka, vstop v koalicijo za SD ne bi bil dober. Ker je Janković prevelik samodržec, bi lahko SD posrkal vase in jo imel močno pod svojim vplivom in bi bila SD posledično močno podrejena. To pa bi lahko vodilo v njen propad. Poleg tega je jasno, da PS iz ozadja vodi predvsem Milan Kučan, ki je v največji meri zaslužen za rušenje vlade Boruta Pahorja, da bi tako na politično sceno pripeljal “odrešenika” Zorana Jankovića. Takšno rušenje SD-ja in Pahorja pa je bilo dobesedno grdo in podlo dejanje nekdanjega botra iz ozadja. Upam, da si takšnega nadaljnjega ravnanja SD ne bo dovolila in da v stranki imajo toliko ponosa in ne bodo pristali na koalicijo z Jankovićem. To je tudi njihova edinstvena in najbrž zadnja priložnost, da Kučanu rečejo odločen “Ne!”

Foto: Wikipedija

Za Zorana Jankovića sem prvič slišal v otroških letih, ko sem začel trenirati rokomet. Takrat je bil predsednik Rokometne zveze Slovenije. V živo ga nisem srečal skoraj do konca svoje rokometne kariere. Bil je nekje tam daleč. Kritik čez njegovo vodenje zveze ni bilo slišati. Za nas, mlade rokometaše, se je kljub temu, da je bil večinoma našim očem neviden, zavzemal skoraj z očetovsko vnemo. Za nas je bil car, bil je bog.

Božanstvo, ki je padlo

Z vstopom v politične vode, pa se je, vsaj zame, ta njegova božanskost kmalu razblinila. Iz oblakov je strmoglavil na trda tla, z moje perspektive je postal bedak. Takšna podoba se mi je začela zarisavati v trenutku, ko je letel iz našega najboljšega soseda Mercatorja. Za to, da so ga odžagali z mesta prvega moža družbe, je takoj okrivil takratnega predsednika vlade Janeza Janšo. Če bi do te točke še lahko nekako imeli pomisleke, pa se je stanje dejansko izkristaliziralo, ko so v javnost pricurljale informacije, da je Janković imel resno namero, da naredi tajkunski prevzem našega največjega trgovca, v katerem so številni zaposleni pod njegovim vodstvom delali za majhne plače, tudi v nedeljah, ko je dela prost dan. Zanimivo bi se bilo vprašati, kako je Jankovićev način vodenja Mercatorja vplival na uboge družine zaposlenih. Ampak o tem mogoče kdaj drugič. Z namero tajkunskega prevzema Mercatorja, je bil trn v peti nadzornikom družbe. Ti so ga zato odžagali. Kasneje se je izkazalo tudi, da so nadzorniki imeli enake namene kakor Janković. Pri njegovem strmoglavljenju je torej prvenstveno vlogo odigral pohlep dveh akterjev po tajkunizaciji podjetja, pri čemer je, po darvinistično, zmagal močnejši. Jankovićeva zaslepljenost in sovražna nastrojenost do predsednika SDS, ki je v tem času uspešno vodil vlado in tudi več kot uspešno predsedoval Evropski uniji, sta ga tako zaslepila, da dejstva, zakaj je letel iz Mercatorja, še do danes ni sprejel. Svoje zgodbe se drži kot pijanec plota, ob vsakem omenjanju Janeza Janše pa se obnaša kot otrok, kateremu bi nekdo v peskovniku vzel lopatico; za pretendenta za mandatarja skrajno otročje.

Tragedija Selinšek

Druga abotnost, ki me je utrdila v mojem prepričanju o resnični podobi Zorana Jankovića je športni objekt Stožice. Naj najprej pripomnim, da je vse lepo in prav. Imamo nogometni stadion, ki naj bi ustrezal sodobnim svetovnim trendom. S tem najbrž nihče nima težav, če pomislimo na razpadajoč Plečnikov stadion za Bežigradom. Velika težava pa nastane ob dejstvu, da večina podizvajalcev za svoje opravljeno delo ni dobilo plačila. Delavci so pozimi, v hudem mrazu in za veliko nadur, da bi ujeli otvoritveni rok, delali za slabih 500 evrov plače. V času gradnje stožiškega stadiona je kot strela z jasnega odjeknila tudi novica, da je samomor storil znani podjetnik Ivan Selinšek. Delo je 3. marca lani objavilo članek z naslovom „Prva žrtev Stožic“. Selinšek je v svojem poslovilnem pismu zapisal, da so ga dotolkle barabe. Njegovo podjetje Varkos je namreč zapadlo v likvidnostne težave zaradi plačilne nediscipline naročnikov. Naročnik del v Stožicah pa je bila prav Mestna občina Ljubljana, katere župan je Zoran Janković. Seveda ni bilo samo to, Varkosu so bili dolžni tudi drugi, a domnevam, da si je Selinšek od Stožic obetal rešitev za svoje podjetje, plačilna nedisciplina tudi tega naročnika, pa ga je pahnila čez rob. Ves čas se mi je zdelo, da bi to moralo biti eno izmed tem predvolilnega soočenja. In ker sem to na raznih soočenjih pogrešal, sem se poslužil spletnega družabnega omrežja Twitter, kjer sem, vedoč, da Janković sam ne uporablja računalnika, o tem kontaktiral njegovo ekipo. Izrazil sem mnenje, da zaradi primera Selinšek Janković sploh ne bi smel kandidirati, saj je to pravzaprav zelo perverzno in v posmeh pokojnemu in njegovi družini. Njegova ekipa tviterašev me je zavrnila, češ, da potvarjam dejstva in politiziram omenjeno tragedijo. Seveda sem vztrajal, da dejstvo, da MOL kot naročnik ni plačevala del, ni potvarjanje dejstev. Sogovornik na drugi strani se v imenu Zorana Jankovića ni dal. Odgovoril je, da so bila vsa dela poplačana in da so moji očitki zlonamerni. No, moji „očitki“ sploh niso bili očitki, ampak bolj kot ne želja po tem, da se razjasnijo nekatera dejstva, ki so pomembna pri oceni, ali je nekdo primeren za kandidata za predsednika vlade. Ali mu glede njegovih odgovorov lahko verjamemo?

Verjeti, ne verjeti, verjeti, ne verjeti…?!

Glede zadnjih pripetljajev bi lahko odločno rekel NE! Namreč Zoran Janković je zadnje čase pospešeno udejanjal mantro, ki jo je uporabljal predvsem pri svojem zavračanju stranke SDS in njenega predsednika Janeza Janšo. Večkrat je ponavljal, da Janša govori eno, dela pa čisto nekaj drugega. Kaj kmalu se je izkazalo, da gre očitno bolj kot ne za psihološko projekcijo lastnih dejanj na drugo osebo. Spomnimo se samo večnih zatrjevanj, da ne bo kandidiral, da se v politiko ne misli spuščati, ipd. Danes pa slab mesec že nastopa s svojo lastno stranko na prvih predčasnih državnozborskih volitvah in je eden izmed pretendentov za premiera. Jankoviću ne gre verjeti tudi glede na dejstva, da je v zadnjem času zamolčal lastništvo hiše v Grosupljem in parcel pod Golovcem. Pa tudi črno gradnjo bazena pred hišo v Grosupljem. V začetku tedna je odjeknila tudi novica, da zaupen dokument davčne uprave razkriva, da plačilni promet podjetja Electa poteka preko podjetja KLM, ki je v lasti prav Zorana Jankovića. Kot so poročali mediji, KLM Jankovićevima sinovoma Damjanu in Juretu nakazuje plačo, plačuje upnike in lizing. To je sporno predvsem pri sinu Juretu, ki s podjetjem sploh ni povezan. Damjan pa je zastopnik KLM. Jure Janković naj bi tako iz podjetja KLM dobil več kot 12.000 evrov nakazila. Sporno je tudi to, da KLM za Electo opravlja vsa plačila, saj ima Electa zamrznjene vse štiri račune. Ker je finančni tok speljan mimo Electe, so s tem oškodovani upniki, ki so Electi zamrznili račun. Damjan Janković je v odgovor na vprašanja medijev takšno oškodovanje odločno zanikal, zanikal pa je tudi, da bi njegov brat Jure od KLM dobil kakršnokoli nakazilo. A dejstva, da plačilni promet poteka mimo Electe ostaja. Zakon o finančnem poslovanju pa je v svojem 34. členu jasen v prepovedi preusmeritve poslovanja finančnih tokov na drugo pravno ali fizično osebo. Po istem zakonu je neplačevanje upnikov, če lastnik meni, da podjetje plačilno ni sposobno, tudi kaznivo dejanje. Toliko o tem, da Zoran Janković nima ničesar z Electo, kakor ves čas trdi.

Skratka, vse to me utrjuje v mišljenju, da je kandidatura Zorana Jankovića za premiera perverzna. Utrjuje me v misli, da je Janković, kakor se je v nagovoru na Zboru za republiko, izrazil mariborski župan Franc Kangler, nevarnost za razpad samostojne Slovenije. Utrjuje me v misli, da je njegov dosedanji centralistični model vodenja pot v degradacijo različnih regij po Sloveniji na račun Ljubljane, ki je trenutno zadolžena kar za štiri letne proračune. Na tej piki pa padeta tako pravna kot pravična država. Zato lahko sklenem s stavkom: Zoki, daj nam mir, in „spoki“!

Slika: Wikipedija

Še  par dni nas loči od začetka uradne predvolilne kampanje. To bo čas ostrih bojev med strankami in listami. Javnomnenjske ankete, vkolikor jim gre verjeti, kažejo, da bosta novi stranki, Lista Gregorja Viranta in Lista Zorana Jankovića, močno prevetrili naš notranjepolitični prostor. Tudi mediji dajejo obema novonastalima strankama veliko pozornosti. Od osebnosti pa je v ospredju predvsem ljubljanski župan Zoran Janković.

Janković in partijska podpora

Pisal se je 10. oktober. Novinarji smo se nekaj pred poldnevom zbirali pred ljubljansko mestno hišo. Razlog: Ljubljanski župan Zoran Janković naj bi napovedal svojo kandidaturo na predčasnih državnozborskih volitvah 4. decembra. Kakor smo kasneje videli, se to ni zgodilo. Ga je pa prišlo v ljubljansko mestno hišo podpreti in prositi naj kandidira 26 javnosti znanih državljanov. Že ko smo stali pred mestno hišo, smo spremljali prihode teh znanih ljudi. Med njimi so prišli nekdanji predsednik države Milan Kučan, predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik ter, proti Katoliški Cerkvi sovražno nastrojena pesnica in pisateljica, Svetlana Makarovič. Zasledili smo tudi ekonomista Jožeta Mencingerja in pravnika Lojzeta Udeta. Skratka, Jankovića je prišla podpreti sama stara partijska nomenklatura, za katero bi normalen državljan, ki že dvajset let živi v demokratični državi, mislil, da ji je že zdavnaj odklenkalo. Vendar, ne! Ta se ponovno oživlja! Partija je svojo moč manifestirala tudi skozi poziv, ki ga je prebrala Svetlana Makarovič, ki ni mogla iz svoje kože norčevanja iz žrtev komunističnega režima po drugi svetovni vojni. „Dokler si še župan, imam tudi predlog za novo ime Titove ceste; Damabranska,“ je izjavila. Povsem razumem enega novinarskih kolegov, ki je stal poleg mene in mi v razočaranju dejal: „Za kozlat!“

Janković vs. Janković

Ljubljanski Jay-Z, kakor ga je imenoval generalni sekretar SD-ja Uroš Jauševec, je kandidaturo svoje stranke napovedal naslednji dan na Kongresnem trgu v Ljubljani. A tudi takrat se še ni izjasnil, ali bo sam kandidiral na svoji listi ali ne. Njegova osebna kandidatura ni znana niti danes. A vkolikor se bo sam odločil in stopil v volilni boj, mu bo kampanjo močno otežil kar njegov lastni sin Jure Janković. Nedavno so namreč v javnost prišli novi podatki v zvezi z njegovim sumljivim poslovanjem, ko šestih bančnih računov v Švici ni prijavil davčnemu uradu v Sloveniji. Poleg tega pa naj bi lani decembra porabil kar za 40 njegovih plač denarja, in to v enem dnevu. Isti dan je na račun dobil tudi 60 tisoč evrov, za katere nihče ne ve, od kje so se znašli. Poleg tega, kakor je znano, je isti sin ljubljanskega župana v preteklosti posloval z ciprskimi in liechtensteinskimi podjetji, pri čemer se je zgodilo tisto znano spreminjanje namembnosti zemljišč, ki so postala zazidljiva prav v mandatu Zorana Jankovića.

Z zemljišči pa se ni zapletlo zgolj tu. Pred dnevi se je oglasilo tudi podjetje Tritonis. To je leta 2009 na dražbi, za milijon evrov, od Mestne občine Ljubljana odkupilo zemljišče v bližini Vojkove ceste. V kupoprodajni pogodbi – pod to je podpisan Zoran Janković – je pisalo, da je zemljišče prosto vseh bremen. A ko je podjetje, ki je želelo graditi garažno hišo s poslovnimi prostori, začelo s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, so se začele stvari zapletati. Oglasilo se je podjetje PNZ, ki je dokazalo, da so oni lastnik omenjenega zemljišča. Podjetje Tritonis je tako ostalo brez dobrega milijona evrov in se je zaradi „malomarnosti“ Zorana Jankovića, kakor navaja družba, znašla v težkem finančnem položaju.

Janković in mafijski posli

Ljubljanskemu županu prav tako ni v čast, kakor je priznal na nedavni tiskovni konferenci, da dobro pozna vodilnega trgovca z mamili v Sloveniji Dragana Tošića, kateremu sodijo v odmevnem primeru Balkanski bojevnik. Po besedah Jankovića je Tošić, ki ima v Ljubljani več lokalov, kupil enega izmed njih na dražbi Mestne občine Ljubljana. Kupil ga je v času, ko je prestajal zaporno kazen, kljub temu pa mu je MOL dala lokal v najem po smešno nizki ceni. Kakor so poročali nekateri mediji, ni samo Zoran Janković tisti, ki preko MOL posluje s Tošićem. Z ljudmi, obosojenimi zaradi trgovine z mamili, posluje tudi njegov sin Damjan Janković. Ta je namreč z lastnikom podjetja Brenton, Brunom Filipičem, podpisal predpogodbo o prodaji Elekte. Do prodaje kasneje ni prišlo, ker so Filipiča zaprli zaradi trgovine z mamili.

Ob takšnih ozadjih ni nič presenetljivega priznanje Zorana Jankovića, zakaj se je odločil, da izreče usodni „da“ za kandidaturo. Kakor priznava, ga je k temu nagnila želja, da bi opral ime svojih sinov. In če smo do zdaj na Jankovića, zaradi sumljivih poslovanj in mešetarjenja z zemljišči, gledali kot na nekakšnega Berlusconija, pa na tej točki postane nevaren za demokratično prihodnost naše države. Jankovičevo priznanje njegovega motiva za kandidaturo namreč pomeni odkrito priznanje, da bo, v primeru mandatarstva, prevzel pravosodje, policijo in medije, da bi zaščitil svoja sinova.

Janković in Türk

A da bi Janković postal mandatar, je zelo majhna možnost. Javnomnenjske ankete mu ne kažejo tako velike podpore. Ker pa Janković močno cilja na mesto premiera, bi bilo vse, kar mu tega mesta ne bi prineslo, zanj hud poraz. Tukaj pa ne smemo pozabiti na besede predsednika republike Danila Türka, ki je pred časom dejal, da bo dobro premislil, komu bo v naslednjem sklicu parlamenta podelil mandatarstvo. S tem bi ga utegnil podeliti ravno Jankoviću, pa četudi mimo demokratično izražene volje volivcev. V tem primeru pa bi, kakor je na večerji pri novi italijanski veleposlanici v Sloveniji, diplomatom sporočil predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik, sledila koalicija Janković – Virant, ki naj bi bila tako že vnaprej dogovorjena.

Ob vsem zgoraj napisanem, in če temu dodamo še vedenje, da je Janković v svojem mandatu prestolnico zadolžil za tri letne proračune, da je lagal, ko je obljubljal, da zaradi projekta Stožice ne bodo trpeli računi Ljubljančanov ter ob tem ne zanemarimo nepoplačanih podizvajalcev in delavcev, ki so garali na samem projektu, se pošten Slovenec vpraša, ali si Slovenija res zasluži takšno alternativo?

Slika: Wikipedija

Z naslovom mislim Karla Erjavca. Namreč pred ne tako dolgo časa nazaj, je Erjavec trdil, da sta se z Jankovićem pogovarjala,
in bi ga bil Erjavec pripravljen podpreti, če bi se Janković odločil za kandidaturo; predvsem, če bi kandidiral na listi DeSUS.
Spomnimo se, kako je takrat dejal, da sta v pogovoru (kao) ugotovila, da sta onadva zmagovita kombinacija. 

Pred dnevi pa beremo, da je Erjavec povedal, da je Janković predstavnik kapitala in da se takšni pač ne zavzemajo za upokojence.
S to izjavo je pokazal dvoličnost in svoje obračanje po vetru. 

Ob tem je relevantno vprašanje, ali sta se DeSUS in Karel Erjavec sploh kdaj zavzemala za upokojence?
Se spomnite tiste Erjavčeve znamenite obljube, ki je ni izpolnil? Dejal je, da bo poskrbel, da bo imel vsak upokojenec
minimalno tisoč evrov pokojnine. Ne, Erjavec in DeSUS se nista nikoli borila in zavzemala za upokojence,
ampak sta jih, glede na realno stanje, kvečjem imela za norce. 

Včeraj je Varnostni svet Združenih narodov izglasoval resolucijo o Siriji, ki predvideva ostre ukrepe zoper to državo, v kateri se ljudstvo bori za človekove pravice, demokracijo, svobodo in osvoboditev od avtoritarnega režima predsednika Al Asada, ki s svojo vojsko, tako kot Libijski samodržec in diktator Gadafi, po ulicah kolje protivladne protestnike.

Veto na resolucijo sta takoj podali Rusija in Kitajska. S tem sta onemogočili, da bi resolucija sploh bila izvajana. S tem sta ti dve državi dali podporo sirskemu krvavemu režimu. Strinjam se z ameriško ambasadorko Susan Rice, ki je po vložitvi veta dejala, da je to žalosten dan za sirsko ljudstvo in Varnostni svet. Rusija in Kitajska sta s svojim dejanjem, ki bi ga z lahkoto označili za barbarsko, dali direktno zaušnico, ne samo sirskim borcem za demokracijo, svobodo in človekove pravice, ampak tudi libijskim upornikom, kakor tudi vsem borcem po svetu, ki se borijo za uveljavitev človekovih pravic, demokracije in svobode.

Zame je takšno dejanje Kitajske in Rusije skregano z zdravo pametjo. V svetu namreč moramo vzpodbujati demokratizacijo, svobodo in človekove pravice v avtoritarnih in totalitarnih sistemih. Po drugi strani pa dejanje teh dveh držav niti ni tako presenetljivo. V Sloveniji poznamo dober pregovor, gliha vkup štriha. Menim, da to še kako velja za omenjeni državi, ki sta z vetom podprli krvave roke diktatorja Al Asada.