Erlah

Tiskovni predstavnik Svetega sedeža, p. Federico Lombardi, je v minulih dneh dejal, da vidi dobre možnosti za rešitev iz krize, do katere je prišlo v katoliški Cerkvi zaradi spolnih in drugih zlorab otrok in mladostnikov, ki so jih zagrešili duhovniki, redovniki in cerkveni uslužbenci. Do takšnega stališča je prišel, ker je videl, da sta škofovski konferenci in vodstva redov Avstrije in Nemčije na problem nemudoma in jasno odgovorili. Tako je tiskovna agencija nemškega jezikovnega področja Kath.net objavila stališča regensburškega škofa Müllerja, kjer se ukvarja s perečim vprašanjem spolnih zlorab. Škof je zapisal, da je spolni napad na otroka in mladega človeka škodljiva ranitev njegovega osebnega dostojanstva in da je teološko gledano to težka krivda oz. greh, ki izključuje iz božjega kraljestva. Po državnem zakonu pa je pedofilija kaznivo dejanje zaradi katerega je storilec lahko obsojen na zaporno kazen do deset let. Škof opozori, da je v postopku obravnave storilca kaznivega dejanja in njihovih žrtev potrebno strogo ločiti državno in cerkveno pristojnost. Za ugotovitev kaznivega dejanja, višino kazni, izvedbo obsodbe in nadzor pogojne preizkušnje so tako odgovorne izključno ustrezne državne ustanove.

Nemška kanclerka Angela Merkel je medtem poudarila, da spolne zlorabe otrok niso zgolj problem Katoliške Cerkve, temveč težava, s katero se sooča celotna nemška družba. Spolne zlorabe je označila za strašen zločin in dejala, da je edina možnost, da se družba s temi primeri ukvarja. Ob tem je dodala, da sta nujni resnica in jasnost glede vsega, kar se je zgodilo, da pa nima smisla, da se osredotočimo samo na eno skupino, čeprav so se ti primeri zgodili v Katoliški Cerkvi.

Da mislijo resno, se kaže tudi na Dunaju, kjer bodo čez slab mesec pripravili delavnico, na kateri bodo govorili o nasilju in zlorabah. Pobudo zanjo sta dali avstrijska sodna ministrica Claudia Bandion-Ortner in državna sekretarka za družino Christine Marek. K sodelovanju pa je bila povabljena tudi Cerkev. Na delavnici bo sodelovalo približno štirideset izvedencev. Podporo delavnici je izrazil dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn, ki je hkrati izrazil tudi zadovoljstvo nad povabilom Cerkvi, da bi dodala svoj učinkovit prispevek k reševanju perečega problema. Tako se bo Cerkev intenzivno priključila vsem ustanovam v delu proti nasilju in spolnemu zlorabljanju. Državna sekretarka Marekova je ob tem povedala, da se med 80 do 90 odstotkov primerov nasilja in zlorab dogaja v gospodinjstvih, dodala pa je, da je Cerkev pripravljena dati svoj učinkovit prispevek, da bi se položaj izboljšal in da s Cerkvijo zelo dobro sodelujejo.

Tudi na irskem se s primeri pedofilije ukvarjajo z vso resnostjo. Tako je tiskovni urad irske škofovske konference v minulih dneh objavil izjavo, s katero pojasnjujejo nedavno poročanje medijev o dogodkih, v katere je bil prvikrat vpleten irski primas, kardinal Sean Brady. To je bilo marca 1975, ko je Bradya njegov škof McKiernan prosil, naj vodi kanonično preiskavo domnevne spolne zlorabe otroka in je zadevalo norbertinca patra Brendana Smytha. Irski škofje v izjavi pojasnjujejo, da je bil Brady takrat polno zaposleni učitelj na kolidžu svetega Patricka v Cavanu. Ker je bil doktor kanonskega prava, so ga prosili, naj vodi to preiskavo, pri kateri pa ni imel nobenega pooblastila glede izidov preiskave. Zanje je bil namreč odgovoren škof McKiernan. Škofje poudarjajo, da so se 29. marca 1975 Brady in še dva druga duhovnika pogovarjali s 14-letnim fantom, kasneje pa se je Brady sam pogovarjal še s 15-letnim fantom. V izjavi nadalje opozarjajo, da so na koncu oba fanta prisegli, da sta govorila res samo resnico in da bosta ohranila tajnost poteka pogovora. Namen prisege je bil izognitev možnega vmešavanja v zbiranje dokazov med preiskavo ter zagotovitev, da je postopek dovolj močan, da bi vzdržal izpodbijanje krivca patra Brendana Smytha. Brady je tako že čez teden dni svoje ugotovitve posredoval škofu McKiernanu, da bi ta takoj ukrepal. Ta je ugotovitve posredoval predstojniku patra Smytha in patru s svoje strani prepovedal opravljati duhovniški poklic ter svetoval psihiatrično pomoč.

Boj proti pedofiliji pa v vsej ostrini bije tudi papež Benedikt XVI. V pismu irskim katolikom je obsodil spolne zlorabe nad otroki s strani duhovnikov in izrazil prepričanje, da bi tem bilo potrebno soditi pred ustreznimi sodišči. Obsodil je tudi tiste irske škofe, ki so naredili ogromne napake v presoji, ko so skušali zlorabe prikriti. Uvedel pa je tudi posebno cerkveno preiskavo.

Da je pedofilija dejansko eden največjih zločinov, pa na spletnih straneh Radia Vatikan v komentarju z naslovom „Cerkev v boju proti pedofiliji“ piše tudi p. Janez Sraka, ki pojasni, da je Cerkev to učila od samega začetka: „Cerkev pa je bila prva ustanova, ki je pedofilijo s pozitivnim zakonom v vseh kanonskih predpisih od samih začetkov cerkvenega prava vedno opredelila kot kaznivo dejanje. Pri tem ne moremo mimo tipologije in teološke vsebine cerkvene kanonične prepovedi. Pedofilija v cerkveni zakonodaji ni kaznovana le v obliki predpisane kazni, ampak je v primeru vernika ali duhovnika pedofila povezana s vprašanjem pravovernosti. To pa pomeni, da je Cerkev vedno povezovala pedofilijo s pravovernostjo, ker namreč vsak kristjan, ki podleže temu grehu predvsem zanika temeljno krščansko zapoved, ki je zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Do Boga v smislu, da pedofil s svojimi dejanji ne spoštuje Boga, ki je vsakega človeka z ljubeznijo ustvaril in da ga je Jezus Kristus z ljubeznijo do smrti na križu odrešil. Do bližnjega pa v smislu, da pedofil s svojim dejanjem skrajno nasilno poseže v čustveno področje otroka ali mladostnika, ga v globinah vznemiri do stopnje, da lahko dokončno pogoji otrokov ali mladostnikov nadaljnji razvoj v čustveno in sicer zrelo osebo, moško ali žensko.“

Cerkev vsekakor mora o tej problematiki jasno spregovoriti in se odločno podati v boj zoper „gnusobo opustošenja“, ki stoji tam, kjer ne bi smela. Le tako se bo lahko prečistila in le tako bo lahko zasijala v vsej svoji materinskosti in legitimnosti, ki jo preko spolnih zlorab, svojih Kristusu nezvestih pastirjev, izgublja.

Skozi okno gledam kako v rahlem zimskem vetriču poplesavajo snežinke. Dan počasi lega k počitku. Lepota, spokojnost in romantika narave pozimi me vedno znova navdušujejo. Res je, da je mraz in res je, da sneg velikokrat povzroča nemalo preglavic, vendar zame se to ne more kosati z vsem, kar lepega prinaša zima. To je moj najljubši letni čas. Čas lepih praznikov, čas miru…spokojnosti.
Ob opazovanju narave, ki spi pod belo odejo, se spominjam tudi svoje lastne minljivosti. Zato pride prav, da je novo leto ravno v zimskem času, saj tako še lažje pogledamo v svojo preteklost in naredimo obračun. Hkrati pa se zaobljubimo, da bomo v prihodnjem letu popravili to in ono, postorili takšne in drugačne stvari ter naredimo okvirni načrt za čez leto.
Sneg in zima me spominjata tudi na ljubezen. Na čas, ko sva se še skrivala…Tam pri pokopaliških vežicah…v gozdu. Joj, kako je bilo mraz. A ni naju pregnal. Bila sva močnejša. Samo, da sva bila skupaj. Sama. V tesnem objemu eden drugega. Vse ostalo je v trenutku minilo. Le čas je hitro bežal. Vsakokrat se je najino srečanje zdelo tako kratko in odhod tako boleč. Kdaj se bova zopet videla, je bilo vprašanje, ki naju je razjedalo v dnu srca. Hrepenela sva. Vse dotlej, dokler nisva izstopila iz sence. In bilo je lepo. Presrečna sva bila. MIDVA!
In res je, kar pravijo, da ko je lepo, čas tako hitro beži. Vse se namreč zdi kot včeraj. Toliko lepega je bilo. Sva še – MIDVA?!

V avstrijskem Grazu je v soboto potekal Opernredoute oz. Operni ples. To je čudoviti ples, ki ima svojo več stoletno tradicijo, ki se je začela na dunajskih dvorih in se kasneje preselila tudi v avstrijsko prestolnico kulture – Gradec. Dogodek spremljata blišč in družba najbolj imenitnih gostov.

Lahko bi rekli, da je Slovenija po vstopu v Evropsko unijo in predsedovanju povezavi v soboto naredila še en pomemben korak v smeri evropske integracije. Tega tokrat ni storila na področju politike, ampak na področju kulture – s plesom. Posebnost letošnjega Opernredouta je bila namreč v tem, da je prvič v zgodovini tam sodelovala tudi Slovenija, in sicer preko petih parov – trije iz Primorske in dva iz Gorenjske.

Da je ples harmonija plesalca, plesalke, glasbe, primerne toalete, čistega vonja ter ambienta, ki se združi v celoten tok idile plesoče družbe, je bilo še kako čutiti minula dva meseca, ko smo se pari pripravljali na sobotni veliki dogodek. Treningi za t.i. Polonezo, ki je skupna koreografija vseh parov, so od decembra pa vse do sobotnega popoldneva potekali vsak vikend v Gradcu. Bilo je kar naporno.

Poloneza je bila pripravljena na podlagi Straussove operete Netopir in filmskega muzikala Marry Poppins. Koreografija je v prestižni graški operni hiši še posebej barvno zasijala zaradi strogo izbrane toalete — moški v črnih smokingih, dekleta v snežno belih poročnih oblekah s kronami na glavah. Pa tudi sicer so bila pravila oblačenja strogo določena: ženska večerna toaleta in pri moških smoking je pogoj, da si tam sploh lahko prisoten.

Da Avstrija veliko da na tovrstne dogodke, se je videlo tudi iz same prisotnosti medijev že na sobotni generalki, saj so fotografi in novinarji zasedli pol operne hiše. Na samem opernem plesu pa je bilo videti, da za kulturo ne poznajo recesije. Kljub temu, da so se cene kart za ogled opernega plesa dvignile tudi do slabih 20 tisoč evrov, je bila prireditev razprodana. Operna hiša je pokala po šivih.

Vsekakor je za Slovenijo in slovensko kulturo, še posebej ples, to velik dogodek. Ob tem upamo, da bi udeležba na Opernih plesih postala tudi slovenska tradicija. Seveda pa naj ob tem ne pozabim dodati zahvale naši voditeljici Lidiji Cerovac, ki je ves čas za nas tako lepo skrbela.

Pa še posnetek koreografije iz generalke:

Na Fakulteti za socialno delo je danes potekalo študijsko srečanje z naslovom “Socialno delo in religija”. Organiziral ga je tamkajšnji dekan Bogdan Lešnik. Poleg profesorjev fakultete in njihovih študentov sva se srečanja udeležila tudi odgovorni za študentsko pastoralo na Univerzi v Ljubljani Klemen Svetelj in pisec tega bloga.

Namen srečanja je bil dialog med Fakulteto za socialno delo in verskimi skupnostmi. Udeleženci smo sprva prisluhnili uvodnemu predavanju, ki ga je pripravil Srečo Dragoš. Osvetlil je temeljne postulate in pomen socialnega dela in možnosti, ki jih vidi, na področju sodelovanja med verskimi skupnostmi, pri čemer je posebej poudaril Katoliško Cerkev, in Fakulteto za socialno delo.

V splošni diskusiji, ki je sledila, smo med drugim razpravljali o vlogi etike v socialnem delu. Izpostavili smo, da je pri tem temeljnega pomena občečloveška etika. Darja Zaviršek je ob tem takole povedala:”Če hočemo vključiti občečloveško etiko, ki ni vezana ne na religijo, ne na etničnost, ne na manjše skupine ljudi, se lahko ljudje v sekularni državi poenotijo.” Ob tem pa je, po besedah dekana Fakultete za socialno delo Bogdana Lešnika, potrebna tudi etika strokovnosti, ki je socialnemu delu lastna:”Socialno delo in etika sta tesno povezani stvari. Hkrati pa ta etika po definiciji ni verska. V bistvu gre tu za vprašanje, kako oblikovati etiko, ki bo izhajala iz možnosti, ki jih daje socialno delo, in tu je eno ključno vprašanje, kako razviti nekaj, čemur bi lahko rekli znanstvena etika, ne v smislu etika znanstvenega dela, ampak znanstvena etika, ki bi si prizadevala za to, da bi vzpostavila boljše pogoje za življenje ljudi.”

Odgovorni za študentsko pastoralo na Univerzi v Ljubljani Klemen Svetelj pa je opozoril na pomen vere v socialnem delu:”V samem začetku je bilo podano izhodišče, da človek oz. socialno delo brez vere, po Lukmanu, težko oz. sploh ne obstaja. Vera ni samo tisto, da jaz verjamem v Boga,  v neko konkretno osebo, ampak verjamem v dobro človeka. Vsak človek pa se srečuje s takšnimi ali drugačnimi vprašanji, izzivi, ki jih pa rešujemo vsak na svoj način: tako socialni delavci, kot tudi jaz kot duhovnik oz. kateri koli pripadni katere koli vere.” In kako je vlogo vere pri svojem delu ocenila ena izmed študentk socialnega dela? “Jaz kot kristjanka in hkrati študentka socialnega dela vidim oporo pri svojem dosedanjem in tudi pri nadaljnem delu v Božji ljubezni in Božjem zgledu, ker mi vera daje neko moč, da ljudi sprejemam  takšne kot so, torej enake meni, ne glede na veroizpoved, spol, raso, itd.”

Udeleženci smo, tudi preko provokativnih vprašanj, ki so bila vsekakor dobrodošla, ugotovili, da imata socialno delo in krščanstvo veliko skupnih točk, nas pa tudi marsikaj ločuje. Med skupnimi točkami je bilo posebej izpostavljeno t.i. soustvarjanje. Drugi vatikanski koncil namreč strukture Cerkve ne postavlja več hierarhično, ampak se vrača v čas prve Cerkve, v odnos služenja sočloveku, hoje z njim – skratka kot soustvarjanje.

Strinjali smo se, da bi na področju sociale lahko dobro sodelovali, še več, sodelovanje bi bilo celo dobrodošlo, če bi le bili dovolj odprti eden do drugega in se bili pripravljeni  eden od drugega tudi česa naučiti. K tesnejšemu sodelovanju bi vsekakor pripomogla tudi pogostejša tovrstna srečanja, kot je bilo današnje.

V Kulturnem društvu Ignacij Hladnik Tržič, smo minuli petek volili novo vodstvo. Zgodilo se je, da so me člani izvolili za novega predsednika društva. Spodnji zapis pa tako ni namenjen samo našemu društvu, ampak širši kulturni javnosti.

Nedvoumno je tovrstna funkcija izredno pomembna, saj kultura ni hec. Kultura je bit vsakega naroda, vsake civilizacije, ki se zaveda samega sebe. Po besedah pisatelja Borisa Pahorja Slovencem ravno tega zavedanja sebe primanjkuje. Pisatelj opozarja, da v slovenskih šolah primanjkuje čuta za domoljubje, kar je po njegovem tudi problem slovenske državnosti. Prepričan je, da je treba slovensko mladino vzgajati v smislu slovenske identitete. A če hočemo vzgajati, moramo biti najprej mi tisti prvi, ki moramo biti v tem vzgojeni in močno zasidrani v kategorijah, ki jih je kot temeljne za vsakega človeka, postavil Cankar: mati, domovina, Bog!
S Pahorjevimi besedami se globoko strinjam. Prepričan sem, da ravno kulturna društva s svojimi delovanji lahko zapolnijo verzel, ki zeva v čutu Slovencev za domoljubje. Še posebej se mi zdi to pomembno v sedanjih časih, ko svet vse bolj postaja ena velika globalna vas, v času, ko se narodi vse bolj združujejo med seboj, v okolju, kjer obstaja nevarnost, da se narodova identiteta izgubi.
Po mojem mnenju naloga slehernega kulturnega društva ni zgolj v mehanskem opravljanju svoje dejavnosti, ampak ima temeljno nalogo kulturno bogatiti in izobraževati ter za kulturo tudi navduševati ljudi, katerim je njihova dejavnost namenjena. Če ta cilj zgrešimo, smo zgrešili bistvo svojega poslanstva. Tega se kot novi predsednik zavedam in k temu cilju bi rad stremel. Pri tem pa pričakujem podporo vseh, ki v društvu sodelujejo.
Na Radiu Ognjišče imamo oddajo Prijatelji Radia Ognjišče, kjer gre uvodna špica takole: Radio, radio, zdaj imamo radio…Saj bo šlo, saj bo šlo, skup držimo, pa bo šlo! Želel bi, da duh skupnega dela in prizadevanja za ohranitev društva (ki ga v roke sprejemam zgledno urejenega) in kulture (za katero vemo, da jo s svojimi kremplji in jastrebovstvom marsikdo hoče uničiti, vse od najvišjih organov – ministrstvo za kulturo in SAZAS -, ki so za to pristojni pa do nekaterih lokalnih “veljakov” – različni JSKDji in ZKOji), ki mora biti na visokem nivoju, postane temeljna gonilna sila med nami!

Kot nekdanji aktivni športnik se zavedam, da je vsaka zmaga, vsak takšen ali drugačen uspeh, padec, takoj ko se zgodi stvar preteklosti. Zato ne bomo spali na minulih lovorikah, naše delo bo usmerjeno v prihodnost. Pa tudi za večjo medijsko prepoznavnost se bom zavzemal, k čemur spada tudi kakšen sklic tiskovne konference, preko katere bomo predstavljali naše delo.

Tako se imenuje rubrika na prvi strani lokalnega časopisa občine Tržič “Tržičan”. Kot pove že sam naslov, je stran namenjena pisani besedi tržiškega župana. V vseh teh letih, kar lahko spremljamo časopis, se je na tej strani zvrstilo mnogo takšnega in drugačnega, razumnega in nerazumnega, bedastega in manj bedastega besedičenja.

Tržiški župan in poslanec v državnem zboru Borut Sajovic je tokrat spisal članek z naslovom “Tržič skozi leto 2009″. Tri četrtine hvalisanja me niti ni toliko zmotilo. Res je – že celoten njegov mandat se v Tržiču dela, saj smo bili dolgo lahko priča, da je bila Občina Tržič eno veliko gradbišče. O tem pač ne bom izgubljal besed.

Zadnja četrtina njegovega članka pa me je zmotila. Sajovic namreč piše:

Novembra smo v parlamentu vnovič odločali o tem ali smo župani lahko tudi poslanci. Že v prejšnjem mandatu sem glasoval proti dvojnemu opravljanju funkcije, enako sem se odločil tudi sedaj. Preprosto menim, da bi funkciji morali razdružiti, saj dejansko drži, da so občine brez poslancev na slabšem, kot občine, v katerih imamo poslanca. To ni pošteno, hkrati je dvojno opravljanje funkcij sporno tudi z ustavnega vidika. To je tudi hudo naporno in enostavno ne morem razumeti, kako lahko župani večjih, mestnih občin kvalitetno opravljajo obe funkciji. Žal mi je, da v Državnem zboru spet nismo zbrali poguma, da bi presekali zatečeno stanje na tem področju. Seveda pa ostajam pri svojem stališču: dokler bo dvojno opravljanje funkcije v Sloveniji dovoljeno, je za Tržič izredno dobro in koristno, da imamo poslanca v Državnem zboru, še posebej če je hkrati še župan. To potrjujejo tudi izkušnje drugih občin in upam, da bomo takšno srečo v Tržiču imeli tudi v prihodnosti.

Sprašujem se torej: je tržiški župan shizofren ali pa meni dela probleme logika. Ne vidim namreč kompatibilnosti med njegovimi dejanji in njegovimi besedami. Njegovo stališče je, da je za občine dobro, da imajo župana ki je hkrati tudi poslanec in to utemeljuje z izkušnjami. Hkrati izrazi upanje, da bo Tržič imel to srečo, da ima poslanca, ki je hkrati tudi župan, tudi v prihodnosti. Če je to dobro za občino in če je to sreča, zakaj za vraga pa potem izraža mnenje, da je potrebno funkciji razdružiti in glasuje za razdružitev funkcij?

Če je dvojna funkcija dobra za občine, ki imajo poslance, ki so hkrati župani, kakor trdi Sajovic, hkrati pa omenjeni glasuje proti temu, da bi občine imele poslance, ki bi bili hkrati župani, ali ni to slab znak za občino? Ali ni Sajovic s tem pokazal, da mu v bistvu ne gre za dobrobit občine?

http://biblauragraphy.files.wordpress.com/2009/02/darwin.jpg

Osrednje delo Charlesa Darwina O izvoru vrst danes praznuje 150-letnico prve izdaje. S knjigo, ki za številne znanstvenike še vedno predstavlja najpomembnejše delo celotne biologije, je Darwin postavil temelje za še danes med naravoslovci v veliki meri nesporno teorijo o evoluciji.

Darwin pri svojih opisih, ki jih je zapisal med svojim potovanjem z ladjo Beagle v 30. letih 19. stoletja ni uporabil besede evolucija, pa vendar je identificiral načelo naravnega izbora, ki danes kot selekcija predstavlja enega izmed temeljnih stebrov evolucijske teorije. Darwin se je dolgo izogibal objavi svojih ugotovitev. Šele ko je ugotovil, da je njegov rojak Alfred Russel Wallace neodvisno od njega prišel do enakih spoznanj in jih želel objaviti, je privolil v objavo. Pozornost pri njegovi knjigi vzbuja predvsem to, da v celotnem delu ni niti ene same formule in da je v njem le ena skica. Knjiga je poleg tega napisana tako, da jo lahko razume vsak, ne le znanstveniki. Teorija evolucije je tudi plodna podlaga za različne negativne špekulacije o odnosu med znanostjo in Cerkvijo. Katoliška Cerkev teorijo evolucije sprejema kot najbolj argumentirano teorijo na področju naravoslovne znanosti. Tako razmišlja tudi upokojeni direktor vatikanskega observatorija, jezuit pater George Coyne: Po mojem mnenju, in mislim, da to zastopa večino katoliških znanstvenikov, je sledeče: Najboljša znanstvena razlaga, ki jo o razvoju vesolja in vsega kar se v njem nahaja vključno z vsemi živimi bitji pa tudi nas samih je, kakor to jaz imenujem neo-darvinistična evolucija. To je modernizirana darwinova teorija na podlagi genetskih mutacij in naravne selekcije. Skratka, to je najboljša znanstvena razlaga za razvoj vrst.

Že leta 1950 je papež Pij XII v okrožnici Humani Generis zapisal, da si teorija evolucije in vera v Boga stvarnika nista v nasprotju, in da kar zadeva človekov izvor, tudi verujoči lahko sprejemamo teorijo evolucije kot eno izmed mogočih razlaga za nastanek našega telesa, medtem ko verujemo, da je neumrljivo dušo ustvaril Bog. Pokojni papež Janez Pavel II. pa je dejal, da je glede nastanka človeka z znanstvenega vidika najbolj sprejemljiva teorija evolucije, ki ji Cerkev ne nasprotuje. Hkrati pa je poudaril, da znanstvena razlaga ne razkrije skrivnosti nastanka in izvora sveta in človeka v celoti, tudi ne njunega globljega smisla. Nekateri znanstveniki, kot je npr. evolucijski biolog Richard Dawkins menijo, da je Darwin s svojimi ugotovitvami zadal smrtni udarec obstoju Boga, vendar pokojni papež Janez Pavel II opozarja, da znanstvena teorija ne more ne ovreči ne potrditi obstoja Stvarnika, saj Bog ni predmet materialnega sveta, s katerim se ukvarja naravoslovna znanost. Vera je torej tista, ki osvetljuje smisel in poslanstvo človeškega življenja znotraj stvarstva.

Na današnji dan pred dvajsetimi leti je padel Berlinski zid, simbol hladne vojne. Padec zidu je močno zaznamoval svet. Dogodek je namreč pomenil konec komunističnih režimov v Vzhodni Evropi, s tem pa konec do tedaj poznanega sveta.

Pozdravljamo spremembe in odprtost, saj verjamemo, da gresta svoboda in varnost z roko v roki. Da napredek človekove svobode lahko le okrepi svetovni mir. Generalni sekretar Gorbačov! Če iščete mir, če želite blaginjo za Sovjetsko zvezo in Vzhodno Evropo…če želite osvoboditev…Pridite k tem vratom. Gospod Gorbačov…Odprite ta vrata. Gospod Gorbačov…Podrite ta zid!

To so bile besede takratnega ameriškega predsednika Ronalda Regana, s katerimi je pozval k podrtju zidu. Tega je začela graditi nemška vlada 13. avgusta leta 1961 v sodelovanju s Sovjetsko zvezo, da bi preprečila odhod svojih državljanov na zahod. Zid je globoko zaznamoval življenja prebivalcev mesta, Nemčije in celotne Evrope.

V Nemčiji praznovanja ob pomembni obletnici sicer potekajo že celo leto. Drevi pa bodo praznovanja dosegla vrhunec. Na osrednjem dogodku pri Brandenburških vratih, ki bo potekal ob 20 uri, pričakujejo več kot 100 tisoč ljudi, med njimi tudi številne visoke goste iz tujine. Današnji zid, ki stoji na istem mestu kot je stal takratni, je umetniška stvaritev šolarjev, posameznikov in umetnikov z vsega sveta. Ta „umetniški“ zid bo drevi ponovno padel. Berlin naj bi ob tej priložnosti obiskali francoski predsednik Nicolas Sarkozy, britanski premier Gordon Brown, ameriška sekretarka Hillary Clinton in ruski predsednik Dmitrij Medvedjev. Clintonova je ob tej priložnosti že davi pozvala svetovne voditelje, naj podrejo tudi zidove 21. stoletja. Med glavnimi izzivi današnje dobe pa je izpostavila verski ekstremizem.

V Berlinu bo v sklopu dvajsete obletnice padca berlinskega zidu, na pobudo nemške škofovske konference in nemške evangeličanske Cerkve, potekalo tudi ekumensko molitveno srečanje, ki ga bodo vodili predsednik tamkajšnje škofovske konference, nadškof Robert Zollitsch, škof berlinske evangeličanske Cerkve Wolfgang Huber ter berlinski nadškof kardinal Georgij Sterzinsky.

O tem, kaj dogodek izpred dvajsetih let pomeni za Slovenijo pa je nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel ocenil takole:

Ob tem se človek sprašuje zakaj je pri nas relativno malo pozornosti za ta dogodek, kajti na tem dogodku oz. na tej zgodovinski realnosti je utemeljena naša država, naša neodvisnost. Slovenija se je konstituirala na temelju teh prevratnih, prelomnih dogodkov v Evropi dvajset let nazaj.

Javnomnenjska raziskava, ki jo je objavil britanski BBC pa je po dvajsetih letih od padca zidu pokazala, da je po svetu močno razširjeno nezadovoljstvo s kapitalizmom. Tako le 11 odstotkov ljudi v 27 državah po svetu meni, da kapitalizem deluje dobro.

V tem zapisu objavljam članek, ki sem ga napisal za rubriko Mladi Val v Katoliškem tedniku Družina (št. 44, letnik 2009):
Smo v času, ko se sprašujemo, kaj se zgodi, ko človek umre. Vsi smo že kdaj doživeli, da smo bili prvič na nekem kraju, pa se nam je zdelo tam vse znano. Imeli smo občutek, da smo nekoč tam že bili. Takrat smo morda nehote pomislili, da smo mogoče pred tem živeli še kakšno drugo življenje. Morda se celo prepričamo, da smo reinkarnacija kakšnega našega slavnega prednika ali celo samega dalajlame! Da, nekateri so prepričani, da se duše selijo. Je res kaj na tem?

Cikel odrešenja
Reinkarnacija je starodaven pojem, ki izvorno spada v okolje hinduizma. Povprečen hindujec razmišlja o svojem življenju kot o verigi mnogih bivanj. Ta tok imenujejo samsara. Skozi te oblike bivanja prenašajo tudi posledice svojih dejanj (karma). Karma pomembno vpliva na kakovost prihodnjega bivanja. Hindujci zato hrepenijo po osvoboditvi (mokša) iz verige vnovičnih rojstev. Reinkarnacija zanje pomeni cikel odrešenja. Iz prekletstva večnih rojstev se rešijo le z ustreznimi tehnikami, ki jih zajemajo različne oblike joge, ter z lastnimi dobrimi deli, s katerimi skrbijo, da je njihova karma čim bolj čista. Tisti, ki se iz prekletstva večnih rojstev iztrga, doseže nirvano, kar pomeni, da se je zlil z Vsevišnjim in kot posameznik ne obstaja več. Po hindujskem verovanju je namreč vsako posamezno bitje nastalo z odcepitvijo od Vsevišnjega, zato v življenju in svojem delovanju hrepeni po vnovični združitvi z njim. Reinkarnacija je v hinduizmu pojmovana kot neželeno dogajanje. Ideja nosi v sebi predstavo o cikličnem času. To je čas, v katerem se vse večno vrača.

Smrt le prehod duše iz ene oblike življenja v drugo
Reinkarnacija je eden temeljnih pojmov tudi v novodobni duhovnosti. Novodobniki jo razumejo kot razvoj, ki teče v smeri pobožanstvenja. V nasprotju z indijskimi verstvi new age nanjo gleda kot na napredovanje posamične duše proti popolnejšim stanjem. Kar se reinkarnira, je nekaj bistveno duhovnega, je zavest oz. iskra energije v človeku, ki ima delež pri kozmični energiji. Smrt je tako le prehod duše iz ene oblike življenja v drugo. S tem pojmovanjem je zahod izmaličil njeno izvorno podobo. Zahodno pojmovanje reinkarnacije gre v smer egoizma, in sicer v smislu zadovoljevanja lastnih potreb. Za sodobnega človeka, ki je duhovno neizpolnjen in naravnan sekularno, je to privlačno, saj mu zagotavlja, da bo vse zamujeno v tem življenju lahko nadoknadil v naslednjem.

Reinkarnacija v Evropi že v antiki
Tudi evropski celini pojem reinkarnacije ni bil tuj. Že antični filozofi so se poigravali z mislijo o potovanju duš iz enega telesa v drugega. Med možnimi »verniki« v reinkarnacijo med antičnimi filozofi spadajo Sokrat, Platon, Pitagora in Empedokel. Medtem ko za prva dva ni mogoče zagotovo trditi, da sta res verjela v ta pojav, pa so pitagorejci in Empedokel menili, da gre duša skozi številna utelešenja. Slavni grški filozof Pitagora je nekoč srečal nekoga, ki je pretepal psa. Pitagora mu je rekel, naj psa preneha tepsti, ker je bil to nekoč njegov prijatelj. Ko ga je moški vprašal, kako to ve, je filozof odgovoril, da ga je spoznal po cviljenju. Aristotel je kasneje reinkarnacijo označil za blodnjo pitagorejcev.

Ideja je v srednjem veku nekoliko potihnila. V vsej svoji veličini pa se je vrnila v 19. stoletju po dveh nemških filozofih, ki sta se navduševala nad vzhodno filozofijo: Arthurjem Schopenhauerjem in Friedrichom Nietzschejem.

Je prva Cerkev res verjela v reinkarnacijo?
Krščanstvo se je z reinkarnacijo srečalo, ko je bilo še skoraj v povojih. Pripadniki novodobnih gibanj nam bodo radi postregli s podatkom, da je prva Cerkev verjela v reinkarnacijo, in nam kot pripadnika vere v ta pojav omenili Origena. Ta je namreč učil, da duša obstaja, preden se utelesi v snovno telo. Dejstvo je, da krščanstvo nikoli ni verjelo v reinkarnacijo, niti ni vanjo verjel Origen (novodobniki nauk o preeksistenci duš zamenjujejo z naukom o reinkarnaciji). V komentarjih k Janezovemu in Markovemu evangeliju je odločno pisal zoper reinkarnacijo. Proti reinkarnaciji so v prvih stoletjih pisali tudi drugi zgodnji cerkveni pisci, kot so na primer: Irenej Lyonski, Tertulijan in Bazilij Véliki, ki je o reinkarnaciji zapisal: »Izogibajte se neumnostim tistih arogantnih filozofov, ki ne zardevajo ob tem, ko enačijo svojo dušo z dušo psa, in kateri trdijo, da so bili v prejšnjem življenju ženska, rak ali riba. So bili kdaj ribe? Ne vem, ampak me ni sram priznati, da v svojih pisarijah kažejo manj razumnosti kot ribe.« (prevod S. E.). Kadar koli je krščanstvo v kakšnih skupnostih podleglo reinkarnaciji, je ta skupnost zašla v krivoverstvo. Znane skupine teh, ki izhajajo iz krščanskih vrst in so verjeli v reinkarnacijo, so gnostiki, valentinijanci, bogomili, katari idr.

Božja milost: sistem
Ni potrebno veliko, da vidimo, da reinkarnacija s krščanstvom ni skladna. Za kristjane namreč odrešenja ni v nobeni tehniki, ampak je v udeleženosti pri Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Torej od neposrednega osebnega odnosa do Očeta. Odrešenje v krščanstvu je odpuščanje grehov. Odrešenja ni mogoče najti v preoblikovanju zavesti, ki smo ga sami sprožili. Za odpuščanje grehov pa je potrebna božja milost, Ljubezen. Pri reinkarnaciji pa prostora za božjo milost ni. Niti ni prostora za Odrešenika, ne za Ljubezen. Reinkarnacija je gol sistem. Jaz raje izberem Ljubezen na križu kot pa sistem. Pa vi?

V teh dneh kristjani praznujemo pomembne praznike, ko se spominjamo vseh vernih duš v vicah in pa vseh svetih, ki že prebivajo v Božji slavi. A dan pred vsemi svetimi, pred nas stopa nek drug praznik, ki ima zlovešč prizvok. Imenuje se Halloween, ali kakor se glasi prevod (ki je seveda napačen), noč čarovnic.

Ob tem času se oglasi mnogo kristjanov, ki svarijo pred tem praznikom, češ da gre pri vsem skupaj za čaščenje hudiča in demonskih sil. Med drugim navajajo, da so na ta dan keltski svečeniki, imenovani druidi, bogovom žrtvovali otroke tako da so jih zaklali in zažgali.

No, krščanstvo pa ima z omenjenim praznikom več skupnega, kakor si lahko mislimo na prvi pogled. Praznik All hallows eve (v stari angleščini skrajšano v Halloween) ima namreč korenine ravno v Katoliški Cerkvi. Ustanovila sta ga papeža Gregor III. in Gregor IV. v 8. oz. 9. stoletju.

Na ta praznik – tako kar nekaj katoliške literature – večina ameriških in irskih katoliških šol organizira maškarado. Bojda se ta letno dogaja tudi pod okriljem bostonske nadškofije.

Večina strokovne literature s področja arheologije, zgodovine in etnologije govori o tem, da ni dokazov, da bi Kelti opravljali človeške daritve, kaj šele, da bi klali in sežigali otroke. Na ta dan so namreč praznovali novo leto oz. po njihovo Samhain. To je bil hkrati praznik žetve, ko so ob koncu poletnega časa žrtvovali pridelke in živino (smo mogoče tudi od njih nekako prevzeli in pokristjanili zahvalno nedeljo?). O masakrih pri Keltih pa je na veliko pisal Julij Cezar, za katerega stroka pravi, da je pretiraval (namreč ni dokazov) zaradi tega, ker so bili med drugim ravno Kelti najbolj osovraženo ljudstvo pri Rimljanih.

V nekatere večje pridelke so vrezali obraze (odkar “smo” odkrili Ameriko se to dela v buče), ker so verjeli, da je glava najpomembnejši del človekovega telesa, kjer sta navzoča tako duh kot um. Z njimi pa so odganjali hude duhove od svojih prebivališč. Amerika je ta praznik sekularizirala in ga tudi skomercializirala, tako, da od njega skoraj ni ostalo nič od irskega izročila.

Glede maškar pa Gabrielle Amorth (uradni vatikanski eksorcist), pravi: “Če se ameriški in angleški otroci radi za eno noč v letu oblečejo v čarovnice in hudičke, potem to ni noben problem. Če gre samo za igro, ni narejene nobene škode.” (vir: The Devil is gaining ground, v: The sunday telegraph, 11 marec, 2000)

Zanimiv avtor glede te problematike je npr. dominikanec prof. Augustine Thompson, ki sklene svoj članek o Halloweenu kot o krščanskem prazniku, takole:”Naslednjič, ko vam kdo poreče, da je Halloween kruta prevara s katero se preslepi otroke, da zapadejo k čaščenju hudiča, predlagam, da mu razložite resničen izvor praznika in ga povabite k odkrivanju njegovega krščanskega pomena skupaj s še dvema večjima in bolj pomembnima praznikoma, ki mu sledita v teh dneh.”

In kako se kot kristjan vendarle obnašati do tistih, ki zapadajo v okultne zadeve?

Do njih je treba, tako kot do vsakogar, pristopati z ljubeznijo, ki se kaže v mojem krščanskem poklicu. To pa se kaže tako,  da sem kot kristjan, ki se s temi stvarmi in ljudmi, ki se z okultnim ukvarjajo  poslan  zato, da ob meni prečistijo svoj odnos do dejavnosti, s katero se ukvarjajo, da jim pomagam do pravega razločevanja. Ko pa se srečam z ljudmi, ki pa so očitno že zasvojeni s tem, pa sem kot kristjan poklican k konkretni pomoči, ne pa da zganjam paniko in se tega izogibam. Slednja drža bi bila, kakor da bi soljudi obsodil na pogubo. Jezus nam obljublja, da se nimamo česa bati. On je z nami. Ob tem zagotovilu me strah nekaterih kristjanov na ta dan močno čudi!